Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

František Čap (1913-1972 češki emigrant – filmski ustvarjalec * Hamurabijev zakonik v slovenščini * Umetnik – mojster mozaikov * V koprsko luko vpluje prva čezoceanska ladja Gorica

Pravnik in orientalist Viktor Korošec je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1926 pa je tam tudi doktoriral. Bil je profesor rimskega prava, akadskega in hetitskega jezika ter zgodovine starega Vzhoda. Med drugim je bil upravnik inštituta za pravo starega Orienta ter član številnih domačih in tujih strokovnih društev. Napisal je obsežen učbenik o rimskem pravu in številne znanstvene razprave. Ukvarjal se je tudi s hetitskim pravom. Tako je leta 1930 odkril sistematiko prve hetitske pravne zbirke, v slovenščino pa je prevedel Hamurabijev zakonik, temeljno delo za poznavanje starovzhodnega prava in najstarejši skoraj v celoti ohranjeni zakonik, ki je nastal v 18. stoletju pred našim štetjem v Babilonu. Zakonik velja za veliko delo mezopotamske zgodovine, ki se je ohranilo na klinopisnih glinastih ploščicah. Vrhunec in sinteza Koroščevega delovanja na področju orientalskega prava pa je v nemščini napisano delo Keilschriftrecht; v njem je sistematično obravnaval sumersko, akadsko, babilonsko, asirsko in hetitsko pravo. Od leta 1956 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zaslužni profesor ljubljanske univerze ter leta 1985 dobitnik Kidričeve nagrade. Viktor Korošec, vrhunski poznavalec hetitskih državnih pogodb in uveljavljena osebnost svetovne pravne orientalistike, se je rodil leta 1899 v Ljubljani.

Leta 1913 se je v Čáchovicah pri Pragi rodil filmski režiser František Čap. V domovini je leta 1946 med drugim posnel vojno dramo “Možje brez kril” in zanjo prejel nagrado festivala v Cannesu. Leta 1949 je z materjo emigriral v Zvezno republiko Nemčijo. Na Bavarskem ga je srečal Branimir Tuma, tedaj direktor Triglav filma, ki je iskal strokovnjake, ki bi pomagali pri razvoju mlade slovenske filmske industrije in ga povabil v Ljubljano. Tu je za domače in tuje producente posnel 11 filmov in v slovensko kinematografijo uvedel prvine komediografskega sloga. Njegove odlike so bile spretno pripovedovanje zgodbe, zanesljiva izbira igralcev, skrb za podrobnosti in obvladovanje komičnega in dramatičnega položaja. V tem slogu je leta 1953 posnel prvi slovenski zabavni film “Vesna”, ki je vse do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja ohranil rekord najbolj gledanega slovenskega filma, pomemben pa je tudi kot obrtniško brezhiben izdelek, ki je v našo kinematografijo vnesel nove tehnične standarde kakovosti. Premierno si ga je ogledalo približno 95 tisoč gledalcev. S filmom “Trenutki odločitve” je dve leti za »Vesno« posegel v tematiko medvojnega dogajanja na Slovenskem in izvirno predstavil nasprotje med partizanskim gibanjem in belogardizmom. *Posnetek Je o njem povedal dr. Peter Stankovič s Fakultete za družbene vede. František Čap je v svojem slovenskem obdobju posnel enajst filmov, od katerih pa jih je bilo samo pet v izključni produkciji domačega Triglav filma, drugi pa so bili koprodukcije oziroma filmi za druga jugoslovanska ali tuja podjetja. Med njimi je film Vrata ostanejo odprta iz leta 1959, v katerem je prvič zaigrala Milena Dravić, ki jo je Čap odkril v baletni šoli.

Slikar, grafik in ilustrator Ivan Séljak Čopič je leta 1949 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pozneje je končal specialko pri Antonu Gojmirju Kosu in se izpopolnjeval v tujini. Ustvarjal je v olju, freski, mozaiku, sgraffitu, temperi, akvarelu, risbi in grafiki, predvsem pa je slikal portrete, krajine in figuraliko. Je tudi avtor kakovostnih monumentalnih del, predvsem mozaikov, na primer v palači Državnega zbora v Ljubljani, na gradu Brdo pri Kranju in v Kulturnem domu v Krškem. Slogovno je izhajal iz tradicije tonskega in barvnega realizma, nato pa se je preusmeril v modernistično transformacijo realizma. Kot plodovit in uspešen likovni ustvarjalec je Ivan Seljak Čopič prejel številne nagrade, bil pa je tudi organizator in udeleženec številnih slikarskih kolonij. Slikar, grafik in ilustrator Ivan Séljak Čopič se je rodil leta 1927 v Idriji.

Leta 1958 je v novozgrajeni Luki Koper pristala prva čezoceanska ladja, to je bila slovenska ladja z imenom Gorica. Slovenija je tako dobila svoje morsko okno v svet, kar se je zgodilo po sklenitvi tako imenovanega londonskega memoranduma, s katerim je bilo leta 1954 ukinjeno Svobodno tržaško ozemlje. Takoj po tem je tudi stekel projekt izgradnje pristanišča. Zanimiv je bil prvi odziv dveh sosednjih pristanišč na novo koprsko luko. V zapisniku odbora za pripravo slovesnosti ob odprtju luke piše, da glede koprskega pristanišča potekajo polemike tako na Reki kot tudi v Trstu. »Prvi so začeli izražati bojazen konkurence. Njihove teorije in ugibanja smo zavračali na podlagi njihovih lastnih podatkov o tem, da je Reka zavrnila za približno milijon ton tranzitnega prometa. Italijanski tisk pa je delil mnenje, da nova koprska luka za zdaj še ni nevarna tržaški, toda slovenski bratje bodo odjedli kruh tržaškemu proletariatu takrat, ko bo zgrajena železnica.«