Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Marijan Tršar - slikar in pisatelj bolečih življenjskih preizkušenj * »Danes mole same gole stene kvišku« * Goriški zborovodja – simbol odpora primorskih Slovencev proti fašizmu * Partizanska zdravnica v Trnovskem gozdu

V glavnih mestih avstrijskih dežel so imeli deželna gledališča, ljubljanskemu so pravili tudi Stanovsko gledališče. Prostore je imelo na Kongresnem trgu, tam, kjer je zdaj filharmonija. Gledališko stavbo so postavili v šestdesetih letih osemnajstega stoletja dobrih sto dvajset let pozneje, 17. februarja 1887, pa jo je popolnoma uničil požar. Gasilci so si prizadevali predvsem pred ognjem zavarovati sosednje hiše, imeli so hude težave z mrazom, saj jim je voda zmrzovala v ceveh, z vročo vodo so morali polivati celo parno črpalko. Kaj je bil vzrok požara, niso ugotovili, menda pa ga je zanetila pozabljena tleča cigara v eni od lož. Pogorišče je kupila Filharmonična družba in na tem mestu postavila stavbo današnje Slovenske filharmonije. Novo Deželno gledališče, sedanjo Opero, so odprli pet let pozneje, slovensko in nemško gledališče sta si jo delili skoraj dvajset let, dokler si ljubljanski Nemci niso leta 1911 postavili svojega gledališča, sedanje Drame.

Zborovodja, organist in skladatelj Lojze Bratuž je moral zaradi vojnih razmer leta 1915 prekiniti šolanje v Gorici. Zelo mlad je izkazoval nagnjenost do glasbe in pridobil osnovno znanje o harmoniji in orglanju. Leta 1929 je sprejel povabilo nadškofa Frančiška Sedeja in postal profesor glasbe v škofij¬ski gimnaziji. Še isto let je doživel policijsko zaslišanja in zapor, zato je moral semenišče zapustiti. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in kot tak je uradno obiskoval cerkvene pevske zbore na podeželju, jih učil in orglal pri slovesnostih. Zaradi slovenskega petja ob polnočnici so ga italijanski fašisti 27. decembra 1936 v Podgori pri Gorici skupaj z drugimi pevci zaprli in prisilili k pitju bencina in strojnega olja. Zaradi močne zastrupitve je slaba dva meseca kasneje umrl v goriški bolnišnici. S svojimi skladbami, delom za slovensko kulturo in mučeniško smrtjo je postal simbol odpora primorskih Slovencev proti fašističnemu nasilju. Po njem se od 1957 imenuje Mešani pevski zbor Lojze Bratuž, v Gorici pa je po njem od 1996 poimenovan kulturni center. Na pobudo Kluba starih goriških študentov so njegov kip leta 1978 postavili na alejo slavnih mož v Gorici, goriška cerkev pa ga je uvrstila na seznam krščanskih pričevalcev - svetniških kandidatov. Lojze Bratuž se je rodil pred 120. leti (1902) v Gorici.

Zdravnica Pavla Jerina Lah je leta 1940 diplomirala na medicinski fakulteti v Zagrebu. Ker po obveznem stažu ni dobila redne zaposlitve, je bila prostovoljka na kirurgičnem oddelku ljubljanske bolnišnice, vse dokler ni leta 1943 odšla v partizane. Januarja naslednje leto je prevzela vodenje nove partizanske bolnišnice v Trnovskem gozdu, ki so jo pozneje poimenovali po njej. *Posnetek Po koncu vojne je bila Pavla Jerina upravnica Zavoda za transfuzijo pri medicinski fakulteti v Ljubljani, nato pa direktorica srbskega Zavoda za transfuzijo krvi v Beogradu. Opravila je pionirsko delo na področju transfuziologije in pri organizaciji krvodajalstva v Sloveniji in Jugoslaviji. Pavla Jerina Lah se je rodila leta 1915 v Borovnici.

Slikar, umetnostni zgodovinar, pedagog in pisatelj Marijan Tršar se je po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani vpisal na študij umetnostne zgodovine in leta 1945 prestopil na tedaj ustanovljeno Akademijo za upodabljajočo umetnost. Diplomiral je leta 1951 pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu in nato končal še grafično specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Marijan Tršar je med vojno z opremo Balantičevega Sonetnega venca in ilustriranjem domobranskih publikacij kršil predpisani kulturni molk in zato naletel na neodobravanje s strani Osvobodilne fronte. Bil je eden od ustanoviteljev prve modernistične Skupine 53, član Ljubljanske grafične šole in pomemben kopist srednjeveških fresk. Na začetku se je največ ukvarjal z grafiko, potem čedalje bolj z oljnim slikarstvom in akvarelom. S svojimi strokovnimi besedili, kritikami in pedagoškim delom - bil je tudi dolgoletni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani - je pomembno sooblikoval slovenski prostor druge polovice 20. stoletja. *Posnetek Razstavljal je na več kot dvestotih razstavah in napisal več kot dvajset knjig, med njimi tudi kot prvi v Jugoslaviji poglobljeno študijo o Vasiliju Kandinskem. Marijan Tršar, ki je v življenju izkusil tri taborišča – ustaško, italijansko v Gonarsu in komunistično na Teharjah, se je rodil pred 100 leti (1922) v Dolenjskih Toplicah.