Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Krško leta 1477 dobi mestne pravice * Zbiralec jezikoslovnega in etnološkega gradiva * Tigrovec in planinec * Tenorist evropskega slovesa

5. marca 1477 je cesar Friderik Tretji Krško povzdignil v mesto in mu podelil pravice tako imenovanega “prava štajerskih mest”, kakršne sta že imela Ptuj in Celje. Sicer pa se območje, kjer danes leži Krško, prvič omenja leta 895. Ta in še vrsta poznejših omemb je povezana predvsem z zemljiško posestjo in gradom, ki je bil sprva v lasti rodu Heme Krške s Koroškega. Slovenska kneginja Hema ali Ema Krška je bila leta 1938 razglašena za svetnico; je zavetnica proti očesnim boleznim. Sredi 14. stoletja se Krško že omenja kot trg, zaradi obrambnih potreb dežele in države pa je približno stoletje pozneje postalo mesto.

Leta 1825 se je v Metliki rodil urednik, slovničar in narodopisec Ivan Navratil. Leta 1845 je v Ljubljani končal filozofski licej ter tri leta pozneje ustanovil in urejal mladinski poučni in leposlovni tednik “Vedež”. Nato je na Dunaju sodeloval s Cigaletom in Miklošičem pri prevajanju pravne terminologije ter pomagal pri sestavljanju slovenskih beril za višje razrede gimnazije. Nabiral je jezikoslovno in etnološko gradivo, še posebno iz Bele krajine, ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Posebno znan je njegov spis o življenju in delu Jerneja Kopitarja iz leta 1880. Urednik, slovničar in narodopisec Ivan Navratil si je ves čas prizadeval za uveljavitev in izpopolnitev slovenskega knjižnega jezika.

Narodni delavec Zorko Jelinčič je leta 1918 maturiral na idrijski realki in potem študiral na filozofskih fakultetah v Ljubljani in Padovi. Kot tajnik Zveze prosvetnih društev v Gorici je od leta 1924 organiziral liberalna kulturna društva na Goriškem in bil tudi med ustanovitelji in voditelji ilegalne narodnorevolucionarne organizacije TIGR (to je: Trst, Istra, Gorica, Reka). Leta 1930 so ga fašistične oblasti aretirale; pred posebnim sodiščem v Rimu so ga obsodili na 20 let ječe. Po devetih letih so ga izpustili, a so ga kmalu po izbruhu 2. svetovne vojne internirali v Isernio, od tam pa se je leta 1943 prebil do partizanov. Po vojni je živel v Trstu, sodeloval v slovenskih organizacijah in bil med pobudniki za nastanek etnografskega zemljevida “Tržaško ozemlje s krajevnimi in ledinskimi imeni”. Zorko Jelinčič je bil tudi izvrsten planinec, alpinist in jamar. V Tolminu je ustanovil planinsko društvo in ga po mrežastem pripomočku za hojo po snegu imenoval “Krpelj”. Društvo je nasledilo leta 1896 ustanovljeno soško podružnico Slovenskega planinskega društva, ki jo je leta 1928 fašizem zatrl. Krpljevci niso bili le planinci, predvsem so bili domoljubi. Nekateri so bili tudi tigrovci in planinska ter jamarska dejavnost sta jim bili pretveza za njihovo ilegalno revolucionarno delo. Planine nad Sočo so postale zavetje za dijaške kongrese in tečaje. Krpljevci so čez gore tovorili literaturo za prosvetna društva in propagandno gradivo. Tudi v podzemlju niso imeli le ilegalnih sestankov ob svečah, ampak so še jamarili in raziskali nekaj jam. Zorko Jelinčič se je rodil leta 1900 v Logu pod Mangartom.

Tenorist Jože Gostič je bil pevec izjemnih kvalitet; imel je bogat in kultiviran glas, dramske like pa je oblikoval igralsko prepričljivo. Po študiju na konservatoriju v Ljubljani se je izpopolnjeval na Dunaju. V letih od 1929 do 1937 je bil član ljubljanske Opere, potem pa je postal prvi tenorist zagrebške Opere. Tam je razvil svoj repertoar v dramsko heroični smeri. Gostoval je v številnih evropskih mestih: med drugim tudi v milanski Scali, dunajski Državni operi, Veliki operi v Parizu in Covent Gardnu v Londonu. Režiser Bratko Kreft se je leta 1986 Gostičevega prvega nastopa v ljubljanski operi takole spominjal. *Posnetek Tenorist Jože Gostič se je rodil leta 1900 v Stari Loki na Gorenjskem.