Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Zlata Rodošek (1922–2002) igralka tržaškega gledališča * Narodnjak in pripovednik * Koroški duhovnik – prva žrtev nacističnega preganjanja Slovencev * Najhujši poraz italijanske okupacijske vojske na Slovenskem

Pripovednik Janez Mencinger je najprej študiral klasično filologijo, nato pa je v Gradcu diplomiral iz prava. Bil je trden narodnjak, vendar se s politiko ni želel posebej ukvarjati. Kot dijak je pisal najprej pesmi, nato pa prozo brez večje idejne in estetske poglobljenosti. V svojem drugem pisateljskem obdobju, ki se je začelo z ustanovitvijo “Ljubljanskega zvona” leta 1881, je začel Mencinger pisati poučno, vzgojno in družbeno zabavno literaturo. Napisal je “Mešano gospodo”, satirično povest o podeželskem malomeščanstvu, “Cmokavzarja in Úšperno” – satiro, v kateri je parodiral “rovtarsko” pripovedništvo – in utopični roman “Abadon”; ta svari pred posledicami gmotnega napredka. Vsekakor najboljše delo Janeza Mencingerja pa je potopis “Moja hoja na Triglav”, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal naše takratne kulturne in družbene razmere in oživil spomine na svoje sodobnike. Pripovednik Janez Mencinger, ki je bil med drugim vrsto let tudi predsednik Čitalnice v Kranju, je izšel iz kmečke družine; rodil se je leta 1838 na Brodu v Bohinju.

Duhovnik ter kulturni in politični delavec Vinko Poljanec velja za prvo smrtno žrtev nacističnega preganjanja koroških Slovencev. Rodil se je na današnji dan 1876 na Destrniku v okolici Ptuja. Študij bogoslovja je končal v Celovcu in nato postal župnik v Škocjanu na Koroškem. Po plebiscitu leta 1920 je bil dve mandatni dobi poslanec v koroškem deželnem zboru in je v imenu Slovenske koroške stranke tudi priznal rezultat plebiscita ter zahteval uresničitev manjšinskovarstvenih določil sanžermenske pogodbe. Ker se je pri svojem poslanskem in posvetnem delu Vinko Poljanec močno upiral začetnim pojavom fašizma na Koroškem, so ga po pripojitvi Avstrije k Nemčiji leta 1938 domači nacisti v Pliberku aretirali, ko se je vračal v Jugoslavijo. Iz celovških zaporov je prišel na smrt bolan in kmalu nato umrl.

Gledališka igralka Zlata Rodošek je leta 1940 začela študirati germanistiko na filozofski fakulteti v Ljubljani, obiskovala igralski oddelek Glasbene akademije ter statirala v Drami Slovenskega narodnega gledališča. Septembra leta 1945 je bila angažirana v nastajajočem ansamblu Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Tam je nastopala 36 let. Dozorela je v pomembno karakterno igralko. Like je gradila preudarno, v odrsko razigranost pa je vnašala mediteransko barvitost, prepojeno z nežno toplino. *Posnetek Sodelovala je tudi na Radiu Trst A. Leta 2002 je za svoje umetniško delo prejela srebrni red Republike Slovenije. Zlata Rodošek se je rodila pred 100 leti (1922) v Števerjanu.

26. marca 1943 je v Jelenovem Žlebu na Dolenjskem potekala bitka Gubčeve in Cankarjeve brigade slovenske partizanske vojske z italijansko divizijo Mac¬erata [MAČERATA]. Na začetku druge polovice marca 1943 so se štiri slovenske partizanske brigade hudo spopadale z italijanskimi okupatorji v Suhi krajini in Ribniški dolini. Po vojaških operacijah so se začele pomikati proti Jelenovemu Žlebu, Glažuti in Dragi. Kolona, v kateri sta bili Cankarjeva in Gubčeva brigada, je 26. marca prišla do Malih belih sten. Tam so nepričakovano naleteli na dobro oboroženo, številčno močnejšo italijansko vojaško enoto in kmalu zlomili njen odpor. V boju je padlo 106 italijanskih vojakov. Poraz pri Jelenovem Žlebu, nekaj manj kot pet mesecev pred kapitulacijo je bil eden največjih porazov italijanske okupacijske vojske v Sloveniji.