Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Dramatik kritično obravnava slovensko kulturno in politično življenje * Od tiskarskega stavca do pisatelja * Književnik in propagandist Slovenskega domobranstva * Z balkona Pretorske palače v Kopru v slovenskem jeziku

Leta 1906 se je v Ljubljani rodil pisatelj, dramatik in esejist Ivan Mrak. Vse življenje je bil svobodni umetnik. Sprva je pisal črtice in novele, pozneje pa predvsem drame. Po letih precej neuspešnega dela je leta 1938 ustanovil Mrakovo gledališče; dobro desetletje prej je namreč uprizoril svojo avantgardno dramo »Obločnica, ki se prebuja« in izzval škandal, njegovo umetnost so zavračali. Sicer pa je za prvo ustvarjalno obdobje Ivana Mraka značilna dramatika, v kateri kritično obravnava slovensko kulturno in politično življenje. Povojni čas mu ni bil naklonjen. Večina njegovih dram je izšla v samozaložbi, igrali pa so jih predvsem na amaterskih odrih. Predstave je režijsko vodil Mrak sam in v njih igral tudi eno ali več vlog. Prvo priznanje je doživel šele leta 1966, ko so v ljubljanski Drami uprizorili njegovo himnično tragedijo Marija Tudor.

Pisatelj in publicist Milan Lipovec se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi fašističnega preganjanja iz Trsta zatekel v Ljubljano, se izučil za strojnega stavca in se zaposlil v Narodni tiskarni; v rojstno mesto se je vrnil po koncu druge svetovne vojne. Poleg novel in črtic je izdal še romana “Ljudje ob cesti” in “Leseno jadro”. Tematsko se vežeta na idilično, nepokvarjeno naravo in njene ljudi. V prvem Milan Lipovec opisuje Brkine in njihove prebivalce, v drugem pa Barje in Barjane. Pisal je tudi parodije o Slovencih in jih leta 1984 objavil v knjigi “Slovenci pod jelševo brezo”. Rodil se je pred 110 leti (1912.) v Trstu.

Pravnik, pisatelj in publicist Stanko Kociper je v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo in tedaj tudi začel pisati prozo. Po italijanski kapitulaciji se je pridružil Slovenskemu domobranstvu in postal referent za propagando ter urednik lista Slovenski domobranec. Jeseni 1944 je bil domnevno zaradi nestrinjanja z nemškimi oblastmi ob cenzuriranju njegovih govorov iz domobranstva odpuščen, postal je osebni tajnik generala Leona Rupnika, leta 1945 pa tudi njegov zet. Ob koncu vojne je zapustil Slovenijo ter se po begunskem taborišču odselil v Argentino. Tam je bil med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije. Kociper je leta 1942 napisal roman Goričanec, v katerem poveličuje ljubezen do zemlje in kmečkega življenja. Zanj je leto pozneje prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Zadnje njegovo delo je knjiga spominov Kar sem živel, v kateri je popisal svoje življenje in zlasti delovanje v domobranskih vrstah med vojno in takoj po njej. Stanko Kociper se je rodil leta 1917 v Mariboru.

30. aprila 1945 so v Koper prispele prve enote slovenske partizanske vojske. Naslednjega dne, v torek, 1. maja 1945, je bila na Piazzi Roma, zdajšnjem Titovem trgu, velika slovesnost, na kateri se je zbrala množica prebivalcev. Kronisti so ob tem zapisali, da so tedaj prvič v zgodovini mesta zbrani na trgu z balkona Pretorske palače slišali tudi slovenski jezik.