Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Pisateljeva slika slovenske družbe s prehoda v 20. stoletje * Ustanovitev lavantinske škofije na Koroškem * Scenografov razvoj do odličnega režiserja * Vzneseni nagovori z balkona ljubljanske univerze
10. maja 1228 je salzburški nadškof Eberhard drugi ustanôvil lavantinsko škofijo s sedežem v Št. Andražu v Lábotski dolini na Koroškem. Na ozemlju salzburške nadškofije je bila leta 1072 iz dediščine Svete Eme oziroma Eme Krške ustanovljena krška škofija, v 13. stol. pa je nadškof Eberhard II. ustanovil tri tako imenovane lastniške škofije: leta 1216 škofijo Chiemsee na Bavarskem, dve leti pozneje škofijo Seckau na Štajerskem in nazadnje leta 1228 lavantinsko škofijo s sedežem v Šent Andražu. Njeno ozemlje, določeno leta 1244, je bilo skromno. Prvotno je obsegalo območje med Labodom in Št. Andražem do Lipnice na vzhodu in na jugu do Drave med Dravogradom in Breznom oziroma Ožbaltom ob Dravi. Spremembe so se zgodile v obdobju jožefinskih cerkvenih reform. Po spremembi škofijskih meja je lavantinska škofija pridobila celjsko okrožje na Štajerskem in velikovško na Koroškem, medtem ko je sekavski škofiji morala odstopiti štajersko ozemlje severno od Drave. Sedež škofije je po izvedenih reformah še zmeraj ostal v Št. Andražu na Koroškem. Po nekajkratnih poskusih za preselitev je škof Anton Martin Slomšek leta 1859 sedež škofije prenesel v Maribor. S tem je škofija pridobila mariborsko okrožje na Štajerskem, velikovško pa je pripadlo krški škofiji.
Pesnik, pisatelj in dramatik, velikan slovenske književnosti, Ivan Cankar je sprva pisal pesmi; njegova zbirka »Erotika« pomeni poleg Župančičeve »Čaše opojnosti« uvod v slovensko moderno. Pozneje se je posvetil predvsem prozi in dramatiki. Njegova številna prozna dela izpričujejo pisateljevo videnje tedanje slovenske družbe. V povesti Tujci je razgrnil tragiko življenja slovenskih umetnikov, v svojem najobsežnejšem romanu Na klancu je opisal svojo družino in predvsem mater, v Križu na gori je poveličeval ljubezen in domovino, »učitelja idealista« ter socialne in politične razmere na Slovenskem je opisal v povesti Martin Kačur, v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica pa upornega kmečkega hlapca. V zbirki črtic Moje življenje pripoveduje o svojem otroštvu in v Podobah iz sanj o strahotah vojne. V dramah je bičal negativne družbene sile, v politično življenje pa je posegel s kritičnimi in polemičnimi spisi, v katerih je bistro, duhovito in jedko razgrnil svoje nazore. Čeprav je hotel v svoji umetnosti prikazati predvsem objektivno podobo okolja in ljudi, jo je pogosto zasnoval na avtobiografskih elementih. Svoje like je našel v najbližji okolici, izstopala pa je predvsem njegova mati, ki jo je oblikoval v simbol materinske ljubezni in žrtvovanja. Podajal je široko sliko slovenske družbe na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pomembno vlogo pa je imel tudi pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika in sloga, saj je ustvaril močan in živahen umetniški jezik. Kot najbojevitejši pripadnik slovenske moderne je sodeloval tudi v politiki. Angažiral se je v socialdemokratskem gibanju in svoje ideje vključeval v literarna dela. Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki.
Gledališki režiser in scenograf Viktor Molka je leta 1947 na tehniški fakulteti v Ljubljani diplomiral iz arhitekture. Od takrat pa do leta 1983 je delal v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani, nazadnje je bil direktor Gledališkega ateljeja, vmes pa je pet let poučeval na Šoli za oblikovanje. V ljubljanski Drami se je najprej uveljavil kot scenograf – za nekatere predstave je snoval tudi kostume – nekaj let pozneje pa je debitiral kot režiser. Deloval je tudi v Operi in drugih slovenskih gledališčih ter pripravil več razstav v gledališkem muzeju Slovenije. Njegova zadnja pomembnejša režija je bila himnična tragedija Ivana Mraka “Marija Tudor” leta 1966 v ljubljanski Drami. Viktor Molka se je rodil leta 1923 v Ljubljani.
Leta 1945 je v Ljubljano prišla Narodna vlada Slovenije, ki je bila imenovana 5. maja v Ajdovščini. Z balkona Univerze so tedaj spregovorili Oton Župančič, Josip Vidmar in glavni govornik Boris Kidrič, prvi povojni predsednik slovenske vlade. V radijskem arhivu hranimo tudi posnetek nagovora Edvarda Kocbeka *Posnetek Narodno vlado Slovenije je na Kongresnem trgu pričakala velika množica ljudi z zastavami, napisi in cvetjem.
6260 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Pisateljeva slika slovenske družbe s prehoda v 20. stoletje * Ustanovitev lavantinske škofije na Koroškem * Scenografov razvoj do odličnega režiserja * Vzneseni nagovori z balkona ljubljanske univerze
10. maja 1228 je salzburški nadškof Eberhard drugi ustanôvil lavantinsko škofijo s sedežem v Št. Andražu v Lábotski dolini na Koroškem. Na ozemlju salzburške nadškofije je bila leta 1072 iz dediščine Svete Eme oziroma Eme Krške ustanovljena krška škofija, v 13. stol. pa je nadškof Eberhard II. ustanovil tri tako imenovane lastniške škofije: leta 1216 škofijo Chiemsee na Bavarskem, dve leti pozneje škofijo Seckau na Štajerskem in nazadnje leta 1228 lavantinsko škofijo s sedežem v Šent Andražu. Njeno ozemlje, določeno leta 1244, je bilo skromno. Prvotno je obsegalo območje med Labodom in Št. Andražem do Lipnice na vzhodu in na jugu do Drave med Dravogradom in Breznom oziroma Ožbaltom ob Dravi. Spremembe so se zgodile v obdobju jožefinskih cerkvenih reform. Po spremembi škofijskih meja je lavantinska škofija pridobila celjsko okrožje na Štajerskem in velikovško na Koroškem, medtem ko je sekavski škofiji morala odstopiti štajersko ozemlje severno od Drave. Sedež škofije je po izvedenih reformah še zmeraj ostal v Št. Andražu na Koroškem. Po nekajkratnih poskusih za preselitev je škof Anton Martin Slomšek leta 1859 sedež škofije prenesel v Maribor. S tem je škofija pridobila mariborsko okrožje na Štajerskem, velikovško pa je pripadlo krški škofiji.
Pesnik, pisatelj in dramatik, velikan slovenske književnosti, Ivan Cankar je sprva pisal pesmi; njegova zbirka »Erotika« pomeni poleg Župančičeve »Čaše opojnosti« uvod v slovensko moderno. Pozneje se je posvetil predvsem prozi in dramatiki. Njegova številna prozna dela izpričujejo pisateljevo videnje tedanje slovenske družbe. V povesti Tujci je razgrnil tragiko življenja slovenskih umetnikov, v svojem najobsežnejšem romanu Na klancu je opisal svojo družino in predvsem mater, v Križu na gori je poveličeval ljubezen in domovino, »učitelja idealista« ter socialne in politične razmere na Slovenskem je opisal v povesti Martin Kačur, v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica pa upornega kmečkega hlapca. V zbirki črtic Moje življenje pripoveduje o svojem otroštvu in v Podobah iz sanj o strahotah vojne. V dramah je bičal negativne družbene sile, v politično življenje pa je posegel s kritičnimi in polemičnimi spisi, v katerih je bistro, duhovito in jedko razgrnil svoje nazore. Čeprav je hotel v svoji umetnosti prikazati predvsem objektivno podobo okolja in ljudi, jo je pogosto zasnoval na avtobiografskih elementih. Svoje like je našel v najbližji okolici, izstopala pa je predvsem njegova mati, ki jo je oblikoval v simbol materinske ljubezni in žrtvovanja. Podajal je široko sliko slovenske družbe na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pomembno vlogo pa je imel tudi pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika in sloga, saj je ustvaril močan in živahen umetniški jezik. Kot najbojevitejši pripadnik slovenske moderne je sodeloval tudi v politiki. Angažiral se je v socialdemokratskem gibanju in svoje ideje vključeval v literarna dela. Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki.
Gledališki režiser in scenograf Viktor Molka je leta 1947 na tehniški fakulteti v Ljubljani diplomiral iz arhitekture. Od takrat pa do leta 1983 je delal v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani, nazadnje je bil direktor Gledališkega ateljeja, vmes pa je pet let poučeval na Šoli za oblikovanje. V ljubljanski Drami se je najprej uveljavil kot scenograf – za nekatere predstave je snoval tudi kostume – nekaj let pozneje pa je debitiral kot režiser. Deloval je tudi v Operi in drugih slovenskih gledališčih ter pripravil več razstav v gledališkem muzeju Slovenije. Njegova zadnja pomembnejša režija je bila himnična tragedija Ivana Mraka “Marija Tudor” leta 1966 v ljubljanski Drami. Viktor Molka se je rodil leta 1923 v Ljubljani.
Leta 1945 je v Ljubljano prišla Narodna vlada Slovenije, ki je bila imenovana 5. maja v Ajdovščini. Z balkona Univerze so tedaj spregovorili Oton Župančič, Josip Vidmar in glavni govornik Boris Kidrič, prvi povojni predsednik slovenske vlade. V radijskem arhivu hranimo tudi posnetek nagovora Edvarda Kocbeka *Posnetek Narodno vlado Slovenije je na Kongresnem trgu pričakala velika množica ljudi z zastavami, napisi in cvetjem.
»Berilo za gluhoneme otroke« Pionir naše radijske tehnike Polstoletno delo za razvoj mesta Maribor
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Neveljaven email naslov