Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Primorski značaj v izročilu skladatelja in zborovodje * Pesnikova muza in navdih * Politično preslišana Majniška deklaracija * Prvi habilitirani časnikar – univerzitetni učitelj

France Prešeren je na svojih pesniških poteh v trnovski cerkvi v Ljubljani naključno srečal Julijo Primic. Mlada in krhka gospodična iz bogate trgovske družine je za dolga leta postala pesnikova muza in navdih za njegove ljubezenske pesmi. Nekaj najlepših ji je tudi posvetil. Slovit je »Sonetni venec« z znamenitim magistralom z akrostihom »PRIMICOVI JULJI«. »Venec«, ki je izšel 22. februarja 1834 kot priloga Ilirskega lista, je v Ljubljani vzbudil precej zanimanja in govoric, predvsem pa slabo voljo Julijine matere, gospodovalne ženske, ki nemirnega pesnika nikakor ni želela za svojega zeta. Prešernova neuslišana ljubezen, Julija Primic, se je rodila leta 1816 v Ljubljani.

Skladatelj in zborovodja Fran Venturini je končal študij na učiteljišču v Kopru, tečaj za pouk v meščanskih šolah pa v Trstu. Najprej je služboval na Tržaškem, bil je tudi župan v kraju Dolina, potem pa je delal v Ljubljani v prosveti in emigrantskih organizacijah. Po internaciji med drugo svetovno vojno se je vrnil v Trst. Fran Venturini je ustanavljal in uspešno vodil pevske zbore in z njimi tudi gostoval. Skladal je predvsem zborovsko glasbo, pa tudi samospeve ter prirejal ljudske pesmi. Njegov harmonski stavek je bil preprost, spevna melodika pa odseva Venturinijevo primorsko naravo. Leta 1933 je uglasbil pesem Alberta Široka »Bazovica« in jo posvetil spominu padlim bazoviškim junakom, ki so se uprli fašističnemu režimu. *Posnetek Slišali smo odlomek pesmi, ki jo je leta 1971 zapel Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec. Skladatelj in zborovodja Fran Venturini se je rodil pred 140 leti (1882) v Boljuncu pri Trstu.

Leta 1917 je predsednik Jugoslovanskega kluba dr. Antón Korošec v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala, da se vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združi v državno telo pod žezlom habsburške dinastije. Izjava je bila rezultat prizadevanja slovenskih in hrvaških, predvsem istrskih poslancev za rešitev jugoslovanskega vprašanja v habsburški monarhiji. Deklaracija je za leto dni postala tudi slovenski narodni program. Del deklaracijskega gibanja je bilo tudi Cankarjevo predavanje v Trstu 20. aprila 1918, ko je avtor Hlapcev dejal:
»Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: 'Ta peščica dobrih ljudi bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!' Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim, nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje še sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas vzdignil kvišku!«
Politični krogi habsburške monarhije zahteve Majniške deklaracije po združitvi vseh južnih Slovanov v samostojno državno telo brez prevlade drugih narodov in pod dinastijo Habsburžanov niso hoteli izpolniti. Zato in zaradi spremenjenih razmer po prvi svetovni vojni je postalo mnenje dunajskih krogov nepomembno, delno uresničitev prve Majniške deklaracije (brez habsburškega okvira) pa je pomenila ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov oktobra 1918.

Publicist Fran Vatovec je raziskoval teorijo in zgodovino slovenskega časnikarstva. O tem je napisal petnajst samostojnih del; številne slovenske publiciste je prikazal v monografskih razpravah. Po vojni je bil med drugim profesor retorike in predavatelj časnikarstva na Visoki šoli za politične vede, poznejši fakulteti za družbene vede, retoriko pa je predaval tudi na Pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1973 je bil kot prvi habilitirani časnikar izvoljen za izrednega profesorja zgodovine jugoslovanske in svetovne publicistike. Fran Vatovec se je rodil leta 1901 v Gradišču ob Soči.