Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

V učnih centrih Teritorialne obrambe prisega prvih vojakov – nabornikov * Odprta železniška proga od Gradca do Celja * Slovenski alpinist v Andih * Prvi odstop republiške vlade v nekdanji Jugoslaviji

Železniško progo od Gradca do Celja so za javni promet odprli na binkoštno nedeljo, 2. junija 1846. Opoldne tistega dne sta na celjsko železniško postajo pripeljali slavnostno okrašeni lokomotivi z imenoma Ausee in Strassengel, ki sta vlekli kompozicijo, s katere se je veselo oglašala godba štajerskega regimenta Piret. Z vlakom je prišlo tudi veliko gospode z Dunaja, iz Gradca in Maribora. Bleiweisove »Novice« so poslopje celjskega železniškega kolodvora primerjale kar s knežjo palačo: »Kjer so pred enim letom še zeleni travniki in cvetoči vertovi bili, zdej kolodvor stoji, veličastno kot kakiga kneza poslopje …« Domačini so gostom pripravili slavnostno kosilo, na katerem so veselo nazdravljali cesarju in cesarski družini, potem pa so se obiskovalci odpravili nazaj proti Gradcu. Slovesnost ob prihodu železnice v Celje je bila menda veličastna, Celjani so se očitno dobro zavedali pomena železne ceste, ki je v njihovo mesto pripeljala napredek in blaginjo, povzročila pa je tudi počasen zaton tradicionalnega furmanstva.

Leta 1925 se je na Bledu rodil Tonček Pangerc, ki sodi med pomembnejše slovenske alpiniste. Konec druge svetovne vojne je dočakal med domobranci in se leta 1948 naselil v Buenos Airesu. V Argentini je bil ustanovni član in pozneje tajnik Slovenskega planinskega društva ter član več argentinskih alpinističnih organizacij. Po njem se imenujeta jezero v pogorju Osrednja katedrala – Laguna Tonček in gora ob Lautaru – Cerro Pangerc. Med plezanjem v čilskem pogorju Paine Grande ga je zasul plaz ledu.

Finančnik in politik Janko Smole je študiral na pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1947 pa je opravil višji ekonomski tečaj v Beogradu. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z Osvobodilno fronto, bil v okupatorjevih zaporih, nato pa propagandist v Glavnem štabu narodnoosvobodilne vojske. Po vojni je opravljal različne funkcije v slovenski in zvezni vladi v Beogradu, med drugim je bil tudi guverner Narodne banke Jugoslavije ter dve leti namestnik izvršilnega direktorja Mednarodne banke za obnovo in razvoj v Washingtonu. Kot predsednik Izvršnega sveta slovenske skupščine je decembra 1966 skupaj s celotno vlado odstopil, saj so poslanci sprejeli odločitev, ki je bila v nasprotju s cilji tedanje gospodarske reforme. To je bil prvi odstop republiške vlade v Jugoslaviji. Pozneje je bil zvezni minister za finance ter predsednik poslovodnega odbora Ljubljanske banke. Po upokojitvi je vodil Fundacijo Franca Rozmana - Staneta, humanitarno ustanovo, ki pomaga pri urejanju socialnih vprašanj borcev in invalidov iz druge svetovne vojne in vojne za osamosvojitev. Janko Smole se je rodil leta 1921 v Ljubljani.

2. junija 1991 so v središčih za usposabljanje na Igu in v Pekrah prvič prisegli slovenski vojaki naborniki. To je pomenilo, da je Slovenija začela oblikovati svoje lastne, popolnoma avtonomne oborožene sile, ki jih nadzor zveznih oblasti ni več dosegel. Prisega je bila pomembno dejanje, saj je politika jugoslovanski in širši javnosti s tem sporočila, da vojakov ne bo pošiljala na krizna območja zunaj Slovenije ter da jih usposablja le za obrambo svoje domovine.