Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Vlasto Kopač - med vojno v Dachau – po njej na Goli otok * »Flora carniolica« – temelj slovenske floristike * Habsburžan, mehiško cesarstvo in »meksikajnarji« *Eruptivna interpretka karakternih vlog

Leta 1723 se je v mestu Cavalese na južnem Tirolskem rodil naravoslovec in zdravnik Giovanni Antonio Scopoli, ki je utemeljil slovensko botanično znanost. Na univerzi v Innsbrucku je diplomiral iz medicine, potem pa je v Cavaleseju in Benetkah opravljal zdravniško prakso. V prostem času je hodil v gore in zbiral rastline in žuželke. V letih od 1754 do 1769 je živel v Idriji in kot prvi zdravnik v tem mestu zdravil rudarje, ki so delali v rudniku živega srebra. Leta 1761 je o svojem delu napisal knjigo O idrijskem živem srebru, v kateri je opisal poklicne bolezni rudarjev in posledice zastrupitve z živim srebrom. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga »Kranjska flora – Flora carniolica«, ki velja za temelj slovenske floristike. V njej je Janez Anton Scopoli opisal približno 1.100 rastlinskih vrst iz severozahodnega dela Slovenije, za 127 vrst pa navedel tudi slovenska imena. To delo je bilo več kakor sto let najpomembnejše znanstveno delo o rastlinstvu v Sloveniji. O tem je Scopoli v pismu 1. septembra 1760 obvestil švedskega botanika in zoologa Carla von Linnéja, ki je opravil pionirsko delo pri znanstvenem poimenovanju rastlin z latinskimi imeni. Po odhodu iz Idrije je bil leta 1769 imenovan za rednega profesorja na Rudarski akademiji v Chemnitzu, leta 1777 pa je začel delati na Univerzi v Pavii. Njegov biograf Guglia ga je razglasil za prvega "anacionalnega Evropejca" in za "Linnéja avstrijskega imperija".

Leta 1864 je bil ob pomoči francoske vojske za mehiškega cesarja postavljen Ferdinand Maksimiliján, brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. Ker so se Mehičani temu upirali, mu je brat pomagal ohranjati prestol z vojaki prostovoljci iz avstrijskih dežel. Tudi ljubljanski mestni svet je na današnji dan tistega leta objavil poziv za vstop med prostovoljce. Kandidati so morali biti krščanske vere, neoženjeni ali vdovci brez otrok in ne starejši od štirideset let. Njihovo zbirališče je bilo v Cukrarni v Ljubljani ter na travniku ob sedanji Njegoševi cesti, na katerem zdaj stoji večstanovanjski blok, v spomin na ta dogodek po domače imenovan »Meksika«. Na ljubljanskem kolodvoru se je od mehiških prostovoljcev poslovil župan Henrik Costa, pozneje pa so iz Trsta v več skupinah odpluli proti Mehiki. Potem ko so Mehičani cesarja Maksimilijana tri leta pozneje usmrtili, se je domov vrnila le dobra šestina teh fantov in mož. Na Slovenskem se jih je oprijelo ime »meksikájnarji«.

Gledališka igralka in pedagoginja Mira Cerar - Danilova je na gledaliških odrih nastopala že pred prvo svetovno vojno. Sprva je igrala otroške, mladostne in sentimentalne vloge, po vrnitvi s študija na Dunaju pa je postala najbolj prvinska in eruptivna interpretka karakternih vlog. Bila je tudi redna profesorica na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje umetniško in pedagoško delo je bila dvakrat nagrajena s Prešernovo nagrado, med prvimi pa je dobila tudi Borštnikov prstan. Gledališka igralka Mira Cerar - Danilova se je rodila leta 1899 v Ljubljani.

Arhitekt in grafik Vlasto Kopač je študiral na oddelku za arhitekturo pri mojstru Jožetu Plečniku in postal njegov najboljši risar. Bil je tisti, ki je v letih od 1938 do 1940 po Plečnikovih zamislih izrisal »Vrt vseh svetih«, današnje ljubljansko pokopališče Žale. V tistem času je kot član Komunistične partije Slovenije delal tudi grafike z narodnoobrambno vsebino. *Posnetek Znana je njegova razglednica »Slovenci, družimo in branimo se!« ki je izšla po nemški zasedbi Avstrije in kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in rapalsko mejo, kot oboroženi pošasti segata po slovenski zemlji. Leta 1943 je Vlasta Kopača aretirala politična policija Slovenskega domobranstva in ga poslala v Dachau. Tam je narisal cikel prizorov iz taboriščnega življenja. Po koncu vojne je nekaj časa delal na ministrstvu za gradnje, leta 1948 pa je bil na tako imenovanih dachavskih procesih obsojen na smrt. Pozneje so kazen spremenili v dvajset let prisilnega dela in odvzem premoženja. Leta 1952 je bil pogojno izpuščen ter pozneje pravosodno in politično rehabilitiran. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja ja bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo. Izdelal je urbanistični program Velike planine in v skladu s tamkajšnjo pastirsko arhitekturo zasnoval sedem tipov planšarskih koč. Leta 1999 ga je predsednik republike za »zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine ter za celotno življenjsko delo« odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Vlasto Kopač se je rodil leta 1913 v Novi vasi pri Žireh.