Basist ljubljanske opere O državni pripadnosti Celovške kotline bo odločil plebiscit Škofja Loka dobi muzej

• Basist Julij Betetto se je leta 1907 vpisal na dunajsko Akademijo za glasbo ter gledališko umetnost in jo v dveh letih z odliko končal. V dunajski Dvorni operi je začel peti že med študijem in tam ostal do konca sezone 1921/1922, ko se je odzval povabilu Mateja Hubada in sprejel mesto prvega basista v ljubljanski Operi. Betetto je do upokojitve leta 1962 deloval na Akademiji za glasbo, bil predstojnik solopevskega oddelka, dva mandata rektor ustanove in inšpektor za pouk solopetja. Utemeljil je svojo lastno pevsko šolo, s katero se je raven poučevanja na Slovenskem izjemno dvignila in dosegla evropsko primerljivo raven, kar potrjujejo številni uspehi njegovih študentov. Društvo glasbenih umetnikov Slovenije podeljuje Betettovo nagrado za umetniške dosežke, od leta 1990 je pred ljubljansko Opero njegov doprsni kip. Basist Julij Betetto se je rodil leta 1885 v Ljubljani.

• Leta 1886 se je v Lobniku pri Železni Kapli na Koroškem rodila botaničarka in pedagoginja Angela Piskernik. Po končani ljudski šoli je nadaljevala šolanje pri uršulinkah v Celovcu in jeseni 1910 opravila maturo v Gradcu. Študij na dunajski univerzi je končala tik pred prvo svetovno vojno in konec leta 1914 postala prva Slovenka, ki si je z disertacijo »Plazmoderme pri mahovih« pridobila doktorski naziv iz naravoslovja. Njeno najbolj znano delo je Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Dejavna je bila na področju varovanja narave, med drugim je bila pobudnica zaščite prvih varstveno pomembnih območij narave v Sloveniji, kot so Krakovski gozd, Rakov Škocjan, Robanov kot. Dolga leta se je zavzemala tudi za ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Ko so v Ljubljani ustanovili radio, je postala ena prvih radijskih predavateljic in po radiu učila nemščino. Na podlagi njenih predavanj je nastalo več učbenikov in slovarjev.

• Ko so Slovenci na veličastnem zborovanju 29. oktobra leta 1918 praznovali svojo osvoboditev izpod tisočletne nemške oblasti, niso vedeli, da bo cena za to velika. Prepričani so bili, da se bodo vsi Slovenci enakopravno združili v novi državni tvorbi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Toda ostalo je le pri tem, kar so si z generalom Rudolfom Maistrom izbojevali do novembra leta 1918. Severno mejo na Štajerskem je priznala tudi mirovna konferenca v Parizu. Glede meje na Koroškem pa so se po dolgotrajnih pogajanjih na današnji dan leta 1919 dogovorili, naj o usodi Celovške kotline odloči plebiscit. Ta bi moral biti najpozneje v šestih mesecih, vendar so se priprave nanj zavlekle in je bil kar leto dni pozneje.

• Muzejsko društvo v Škofji Loki je 27. avgusta 1939 v obnovljenem nekdanjem stanovanju mestnega stražnika v starem Rotovžu na Mestnem trgu slovesno odprlo muzej. Več kot devetsto zbranih predmetov so uredili v več skupin: cehovsko, freisinško gospostvo, narodopisni predmeti, ljudska umetnost in dela loških umetnikov. Med drugo svetovno vojno so zbirko shranili in jo pozneje spet razstavili v puštalskem gradu, dvajset let po ustanovitvi pa je Loški muzej dobil prostore na Loškem gradu. Med razstavljenimi predmeti sedmih zbirk naj omenimo le štiri baročne oltarje. Ti tako imenovani zlati oltarji so iz cerkve svete Lucije v Dražgošah, ki so jo med drugo svetovno vojno Nemci požgali skupaj z vasjo. Oltarje so takrat rešili pred uničenjem; do konca vojne so bili shranjeni v drvarnici kapucinskega samostana, zdaj pa so razstavljeni v nekdanji kapeli na Loškem gradu.