Novi temelji naše arheologije Prvo esperantsko društvo na Slovenskem »Podjetje za proizvodnjo filmov«

• Arheolog Josip Korošec je študiral klasično filologijo in leta 1939 na Karlovi univerzi v Pragi doktoriral z disertacijo "Ljubljansko barje v prazgodovini". Od leta 1951 je bil redni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani ter član več pomembnih znanstvenih ustanov v Sloveniji in na tujem. Bil je ustanovitelj in prvi profesor prazgodovinske in staroslovanske stolice na arheološkem oddelku filozofske fakultete – pri njem so doktorirali poznejši vodilni jugoslovanski arheologi –, bil pa je tudi začetnik sekcije za arheologijo pri zgodovinskem inštitutu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ustanovitelj Arheološkega vestnika in deset let njegov urednik. Josip Korošec je s svojim delom po letu 1945 slovensko arheologijo organiziral in postavil na nove temelje ter bil do smrti leta 1966 njen vodilni predstavnik. Arheolog Josip Korošec se je rodil leta 1909 v Ljubljani.
• Leta 1910 so v Mariboru ustanovili prvo esperantsko društvo na Slovenskem. Ustanovitelj, odvetnik doktor Henrik Haas, se je v Maribor priselil iz Gradca. Tam je že deloval v »Štajerskem esperantskem društvu« in zato so mariborsko, takrat še v času Avstro-Ogrske, imenovali »Mariborska podružnica Štajerskega esperantskega društva«. Po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je društvo nadaljevalo delo kot »Esperantsko društvo Maribor«. Vse od začetka naprej je namenjalo največ pozornosti informiranju o mednarodnem jeziku esperanto, vodenju tečajev in prirejanju kulturnih programov. Še isto leto je na Ptuju izšel tudi prvi učbenik esperanta za Slovence z naslovom »Popolna slovnica esperantskega jezika«. Priredil, izdal in založil jo je Ljudevit Koser iz Juršincev pri Ptuju, tedanjega Svetega Lovrenca v Slovenskih goricah.
• Anton Nanut je glasbeno pot začel pri enajstih letih, ko je kot zborovodja in organist v domačem Kanalu ob Soči nasledil očeta, ki so ga italijanski fašisti zaprli prav zaradi glasbene ustvarjalnosti in neomajne narodne zavesti. Leta 1958 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Danila Švare dokončal študij dirigiranja. Kot študent je ustanovil zbor primorskih študentov Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec, ki je kmalu zaslovel tudi po tej pesmi. *Posnetek Je povedal Anton Nanut, ki je z zborom zgodaj opozoril nase, saj je prejel prvo nagrado na zborovskem tekmovanju v Arezzu v Italiji. Svojo ustvarjalno pot je začel kot stalni dirigent Mestnega orkestra Dubrovnik, ki ga je od leta 1975 vodil sedemnajst let, nadaljeval kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije in bil od leta 1981 sedemnajst let vodja Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Ustvaril je bogato mednarodno kariero, vodil več kot sto orkestrov in sodeloval s solisti svetovnega slovesa. Kar četrt stoletja – od 1974 do 1999 – pa je vodil tudi Slovenski oktet. Bil je edini slovenski dirigent, ki je izvajal in posnel vse Mahlerjeve simfonije. Kot enega vrhuncev njegovega dela pa izpostavljajo njegovo dirigiranje Črnih mask Marija Kogoja. Bil je ustanovitelj in umetniški vodja Kogojevih dnevov, festivala sodobne glasbe v Kanalu, ki se je uveljavil kot prizorišče številnih krstnih izvedb slovenskih del. Za svoje delo je prejel več kot dvajset domačih ter tujih nagrad, leta 2011 tudi Prešernovo za življenjsko delo. Dirigent Anton Nanut se je rodil pred 90 leti (1932) v Kanalu ob Soči.
• Leta 1946 je bilo z odlokom vlade Ljudske republike Slovenije ustanovljeno podjetje za proizvodnjo filmov »Triglav film«; njegov predhodnik je bila slovenska podružnica Državnega filmskega podjetja. Do ukinitve je Triglav film v dvajsetih letih posnel 54 filmskih obzornikov, 264 kratkometražnih in 21 celovečernih igranih filmov, ki so prejeli številne nagrade in priznanja na domačih in mednarodnih filmskih festivalih. V okviru Triglav filma je leta 1948 nastal tudi prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film »Na svoji zemlji.«

Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.