Redovniška skupnost lazaristov v Celju

Ustvarjalna moč iz dediščine secesije in simbolizma

Kipar, ki je ustvarjal na Koroškem

Redovniško skupnost lazaristov je v prvi polovici 17. stoletja ustanovil Vincencij Pavelski, imenovana pa je po matični rodovni hiši Saint Lazare v Parizu. Kar zadeva naše ozemlje in avstrijsko cesarstvo na splošno, so lazaristi najprej prišli v Celje. Za njihov prihod je zaslužen škof Anton Martin Slomšek, saj je z njimi dobil pridigarje, ki so ustrezali njegovim pastoralnim načrtom, hkrati pa so bili zaradi svoje usposobljenosti primerni za delo med preprostimi slovenskimi ljudmi. Na današnji dan pred 170 leti (1852.) so se lazaristi uradno nastanili pri cerkvi svetega Jožefa nad Celjem. Slomšek je v dobrodošlici utemeljil njihov prihod, češ da so poleg nevere in nevednosti grozeče nevarnosti tistega časa še fini socializem, surovi komunizem in revolucija, ki gloda in razdira srečo družbe.

Slikarka  Helena Vurnik je na Dunaju obiskovala grafično šolo in bila potem sprejeta na specialko na likovni akademiji. Po poroki z arhitektom in urbanistom Ivanom Vurnikom se je leta 1915 preselila v Radovljico in od tedaj sodelovala pri slikarskem opremljanju njegovih arhitektur. Naslikala je vrsto oltarnih slik, oblikovala bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njena barvita, simbolično in krasilno usmerjena umetnost je izhajala iz dediščine secesije in simbolizma, ki ju je prilagodila poduhovljenemu sakralnemu izrazu, ponekod pa tudi predstavam o tako imenovanem slovenskem nacionalnem slogu. Posvečala se je tudi risbi, še posebno vinjetam za revije, in knjižni opremi.  Helena Vurnik se je rodila pred 130 leti (1882.) na Dunaju.

Leta 1897 se je v  Zamostecu pri Sodražici rodil kipar France Gorše. Njegov obsežni opus sestavljata cerkvena in posvetna plastika, predvsem portreti, akti in žanrski motivi. Dovršeno je obvladal materiale in tehnike, delal pa je v lesu, žgani glini, kamnu, bronu, z aluminijevimi žicami in bakru. V ustvarjalnem eksperimentiranju je odkril novo tehniko imenovano orešec. Leta 1936 je z urednikom Malešem soustanovil revijo Umetnost. V času 2. svet. vojne je v Ljubljani odprl privatno umetnostno šolo. Po vojni je najprej poučeval na slovenski gimnaziji v Trstu, nato pa je emigriral v ZDA , kjer je ostal 2 desetletji. Leta 1971 se je vrnil in v Svečah na Koroškem odprl atelje in stalno zbirko svojih del, ki jo je v oporoki zapustil Slovenskemu prosvetnemu društvu Kočna v Svečah.  Kot odličen risar se je France Gorše ukvarjal tudi z lesorezom in knjižno ilustracijo.

26. septembra 1918 je bil v Narodnem domu v Mariboru ustanovljen Narodni svet za Spodnjo Štajersko, ki je začel izvajati priprave na prevrat in priključitev Maribora k popolnoma samostojni, zunaj avstro-ogrske monarhije oblikovani državi habsburških južnih Slovanov. Ustanovljena je bila dober mesec potem, ko je bil 16. avgusta 1918 na sestanku slovenskih političnih strank v Ljubljani sprejet statut  Narodnega sveta za Slovenijo in Istro. Predsedoval mu je tedanji vodilni slovenski politik in načelnik katoliške Vseslovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec. Z ustanovitvijo Narodnega sveta v Ljubljani je bilo oblikovano vrhovno politično predstavniško telo, ki je prevzelo vodenje ter opredelilo cilje slovenskega narodnega gibanja leta 1918. Dr. Anton Korošec jih je opredelil kot:

  »… tiste  državne pravice, katere je užival in izvrševal slovenski narod v svoji državi [in] so prešle za več kot tisoč let v tuje roke.« Samoodločba narodov nam jih bode zopet vrnila ter združila troimeni narod Slovencev, Hrvatov in Srbov v samostojno veliko državo Jugoslavijo.«

Odbor Narodnega sveta za Štajersko so sestavljali: predsednik dr. Karel Verstovšek, podpredsednik dr. Franjo Rosina, tajnik Franjo Voglar in blagajnik dr. Franc Kovačič.