Grof omogoči šolanje nadarjenemu slikarju

 »Ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh«

Osebnost naše povojne arhitekture

Slikar Franc Kavčič je bil prvi umetnik slovenskega rodu, ki je postal direktor dunajske umetnostne akademije. Šolanje na Dunaju, v Bologni in Rimu mu je omogočil grof Filip Cobénzl. Leta 1796 ga je beneška akademija imenovala za člana svojega gremija. Istega leta je bil imenovan za korektorja, nato profesorja in od leta 1820 do smrti za direktorja dunajske akademije. Slikal je v olju, najpogosteje mitološke in svetopisemske prizore, kot so Salomonova sodba, kraljica Estera, sv. Bazilij, Beg v Egipt, Kristus na križu in druge. Od leta 1808 naprej je vodil slikarski oddelek dunajske porcelanske manufakture. Leta 1823 je postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Bil je prijatelj kiparja Antonia Canova. Kavčič je po risbi, kompozicijah, koloritu in izbiri tém izrazit neoklasicist. Ohranilo se je tudi približno dva tisoč njegovih risb, sicer pa največ njegovih del hranijo na Dunaju in v Ljubljani, nekaj jih je na Madžarskem, Češkem, v Italiji in eno v Združenih državah. Klasicistični slikar Franc Kavčič se je rodil leta 1755 v Gorici.

Med našimi prevajalci je bil Anton Sovré, eden prvih, ki je znal v sebi združiti filozofa, prevajalca in pesnika, s svojimi deli pa je veliko pripomogel k boljšemu poznavanju antičnega življenja in mišljenja. Pisal je razprave, ocene in poročila o književnosti, jeziku, kulturi in zgodovini starih Grkov in Rimljanov. Kot klasični filolog in profesor na ljubljanski univerzi je bil eden najboljših prevajalcev iz klasičnih jezikov. Študiral je na dunajski, graški in ljubljanski univerzi. Med prvo svetovno vojno je bil na fronti, potem pa je poučeval na gimnazijah na Ptuju, v Ljubljani ter v Srbiji. Pred 100 leti (1922) je prevedel Sofoklejevega Kralja Ojdipa. Takoj po drugi svetovni vojni je bil dramaturg v ljubljanski Drami, nato pa do upokojitve profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi. *Posnetek Je o njem povedal književnik Alojz Rebula. Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado. Klasični filolog in prevajalec Anton Sovre, po katerem se danes imenuje najvišja nagrada za prevajalske dosežke, se je rodil leta 1885 v Šavni Peči pri Zidanem Mostu.

Arhitekt  Edvard Ravnikar je študij arhitekture začel na Dunaju in ga sklenil pri Jožetu Plečniku v Ljubljani. Zanimanje za sodobnejše smeri v arhitekturi ga je pripeljalo tudi v atelje Le Corbusiera v Parizu. S tam pridobljenim znanjem pa je, skupaj z  drugimi slovenskimi ustvarjalci, razvoj naše povojne arhitekture odvrnil od ideologije socialističnega realizma in jo oprl na sodobne arhitekturne tokove v zahodni Evropi. Njegova najpomembnejša urbanistično in arhitekturno celostno zasnovana projekta sta Trg revolucije (danes Trg republike) in Nova Gorica, vendar načrt za mesto nikoli ni bil izveden v celotnem obsegu. Sodeloval je tudi v projektni skupini, ki je zasnovala Novi Beograd. Kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo je znanje prenašal tudi na prihodnje generacije arhitektov.

Ljubljanska univerza mu je podelila naziv zaslužnega profesorja, Tehniška univerza v Gradcu pa častni doktorat. Arhitekt Edvard Ravnikar se je rodil leta 1907 v Novem mestu.

Kulturni delavec in etnolog Pavel Zablatnik je leta 1939 v Celovcu končal študij teologije, leta 1954 pa je v Gradcu doktoriral iz filozofije z narodopisno študijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Kot župnik in pozneje kot provizor je deloval predvsem na Koroškem, po drugi svetovni vojni pa je tudi poučeval: najprej na humanistični in realni gimnaziji v Celovcu, nato pa na novi Zvezni gimnaziji za Slovence; v letih od 1968 do 1978 je bil tudi njen ravnatelj. Njegova narodopisna dela opisujejo predvsem šege in navade življenjskega kroga, letne čase, ljudsko magijo, pripovedništvo, pesništvo in gledališče koroških Slovencev. Kulturna dediščina koroških Slovencev je bila zanj temelj narodnostne identitete. Leta 1974 je postal dvorni svetnik, nekaj pozneje tudi duhovni. Za svoje delo je prejel več priznanj, med njimi Tischlerjevo nagrado za življenjsko delo ter Murkovo priznanje Slovenskega etnološkega društva. Pavel Zablatnik, tudi prvi znanstveni vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urbana Jarnika, se je rodil na današnji dan pred 110 leti (1912) v Bilnjovsu v občini Bilčovs na Koroškem.