“Novine za Vogrske Slovence” – “Pobožen, drüžbeni, pismeni list” Slikar, ilustrator, scenograf, zapisan v zgodovino Pred stoletjem v Mariboru odprli prvo umetnostno razstavo Mohorjeva družba se preseli v Celje 90 let od premiere filma Triglavske strmine

V Prekmurju, ki je za časa Avstro-Ogrske pripadalo madžarski polovici monarhije, skoraj ni bilo slovenskega meščanstva in narodno-političnega gibanja. Pred prvo svetovno vojno pa so slovenski narodno zavedni duhovniki vendarle uspešno dokazovali, da v Prekmurju živijo Slovenci. Načelo “Slovenci na Ogrskem naj ohranijo svoj stari jezik” so uresničevali predvsem z izdajanjem verskih knjig in brošur v prekmurskem narečju. Po nabožnem časopisu “Marijin list”, ustanovljenem leta 1904, je na današnji dan leta 1913 izšla prva številka tednika “Novine za Vogrske Slovence” s podnaslovom “Pobožen, drüžbeni, pismeni list”. Veliko pozornost so posvečale slovenskemu srednjemu kmetu, imele narodnobuditeljsko vlogo na obrobju slovenstva in vzgajale bralce v strpnem katoliškem duhu. V obdobju med obema vojnama so tednik preimenovali v “Novine Slovenske krajine”, izhajal pa je vse do madžarske okupacije Prekmurja aprila leta 1941.

Slikar, ilustrator in scenograf Viktor Cotič je kot številni slovenski umetniki študiral na dunajski slikarski akademiji, po diplomi pa je v Zadru, Mariboru in Ljubljani poučeval risanje. Leta 1919 je v Mariboru, kjer je ustvarjal od leta 1918 do 1933, ustanovil Umetnostni klub Ivana Groharja in postal njegov prvi predsednik. Slikal je v olju in akvarelu, ustvarjal pa je tudi lesoreze ter bil izvrsten ilustrator. Njegovi najljubši motivi so bili ljudje in krajine. Slogovno ga umeščajo v realizem, zaznavni pa so vplivi impresionizma, secesije in barvnega ekspresionizma. Viktor Cotič se je rodil leta 1885 v Trstu.

"V sredo, 8. decembra 1920, je ob 10. uri v treh proti jugu ležečih sobanah 1. nadstropja nekdanje kazine, odprta 1. umetnostna razstava v Mariboru." Pobudnik je bil slikar Viktor Cotič, ki je prav na ta dan dopolnil 35 let, slavnostno pokroviteljstvo pa je prevzel general Rudolf Maister.« Tako zveni zapis o gotovo najpomembnejšem kulturnem dogodku po tistem, ko je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Osemindvajset umetnikov je do 2. januarja 1921 razstavljalo 184 del, sama razstava pa je spodbudila pomembne odzive: ustanovljeno je prvo likovno društvo; v medijih so odmevali odzivi, ki so problematizirali nacionalne in likovne koncepte; kmalu je bila oblikovana pobuda po stalnem razstavnem prostoru in ustanovi, ki bi v Mariboru profesionalno podpirala likovno umetnost.

V času zaostrenih politični razmer in naraščajočega nemškega nacionalizma se je Mohorjeva družba iz Celovca julija 1919 preselila na Prevalje, v okolje, ki je po razmejitvi pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Selitev je bila predvidena kot začasna. Čeprav so nekateri odborniki želeli, da bi sedež Družbe sv. Mohorja ostal na Koroškem, so se čedalje bilj krepili pritiski za njeno preselitev. Tako je leta 1924 odbor družbe sklenil preseliti tiskarno v Celje,  Maribor ali v Ljubljano. Po ogledih ponujenih stavb je bila junija 1926 sprejeta  odločitev, da se tiskarna preseli v Celje, kjer so v Prešernovi ulici kupili hišo celjskega trgovca in kavarnarja Kosa. Takoj po nakupu so pri celjskem okrajnem glavarstvu vložili prošnjo za tiskarsko koncesijo, vendar jo je celjski mestni svet, predvsem zaradi političnih razlogov, odklonil. Tudi zaradi tedanje zakonodaje o zadrugah so bili prisiljeni v ločitev tiskarne in knjigarne. Tako je bilo marca 1927 registrirano podjetje Mohorjeva tiskarna v Celju, kmalu nato pa so po načrtih arhitektov Jožeta Plečnika in Antona Suhadolca zgradili tiskarno in knjigoveznico. Selitev je potekala jeseni tistega leta in je bila končana 8. decembra 1927, ko je Mohorjeva družba začela delati v Celju.

Pred 90 leti (1932) je bila v Ljubljanskem dvoru slavnostna premiera drugega slovenskega celovečerca Triglavske strmine režiserja Ferda Delaka, po scenariju pisatelja Janeza Jalna. Mojster fotografije je bil Metod Badjura, ki je s Stankom Tominškom film tudi posnel, montaža je bila delo Milke Badjura. Igrali so Anton Danilo Cerar, Pavla Marinko, Miha Potočnik, Milka Badjura, Uroš Zupančič, Joža Čop, Jože Kunstler. Nastal je v produkciji Sava filma, kot producenti pa so zapisani  Metod Badjura, Evgen Lovšin in Stanko Tominšek. Film je fragmentarno ohranjen. Leta 1963 je Milka Badjura iz ohranjenega gradiva zmontirala ozvočeno verzijo. Mednapise iz nemega filma je nadomestil komentator, glasbo zanj pa je napisal Bojan Adamič.