Prispevek k razvoju baletne umetnosti Pomemben glasbeni pedagog in publicist Ko Boris Pahor ni smel v Ljubljano *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Za “rojstni dan” slovenskega gledališča v sodobnem pomenu besede štejemo 28. december leta 1789. Takrat so v stanovskem gledališču v Ljubljani prvič uprizorili Linhartovo komedijo Županova Micka, prvo slovensko komedijo sploh. Njen avtor Anton Tomaž Linhart je veljal za razsvetljenskega svobodomisleca, ki se je zavzemal za demokratično usmerjeno družbo in je skušal v Kranjcih zbuditi narodno zavednost, zato so v njegovih delih najbolj pozitivno prikazani pristni slovenski vaščani, tuje plemstvo pa je pokvarjeno. Županovo Micko je napisal na podlagi Richterjevega Podeželskega mlina, le da je igro avstrijskega avtorja priredil za slovenske potrebe in jo postavil v domače okolje.

Baletna plesalka in koreografinja Pia Beatrice Marie Luise Scholz je med študijem plesa v hamburški plesni šoli Rudolfa Labana leta 1928 spoznala vsestransko nadarjenega slovenskega baletnika Pina Mlakarja. Od takrat je bila pot obeh umetnikov tesno povezana. Tako se je spominjala njune skupne plovbe po Jadranu *Posnetek Po nastopanju na nemških in švicarskih odrih sta delovala tudi v Ljubljani. V letih od 1946 do 1952 je bila Pia Mlakar v ljubljanski operi baletna solistka, potem pa do leta 1960 koreografinja in vodja baleta. V tem času sta s širitvijo repertoarja in poklicno vzgojo plesalk in plesalcev odločilno prispevala k razvoju slovenske baletne umetnosti. Kot plesalca sta se odlikovala z veliko ubranostjo in občutkom za povezovanje glasbe s plesom. Pia Mlakar, častna meščanka Ljubljane in Novega mesta, se je rodila leta 1908 v Hamburgu. Skupaj z možem Pinom sta trikrat dobila Prešernovo nagrado, leta 1996 pa srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Leta 1914 se je v Kozjem rodil glasbeni publicist in pedagog Vlado Golob. Na ljubljanski filozofski fakulteti je leta 1941 diplomiral iz slavistike, desetletje pozneje pa še iz glasbene zgodovine. Med vojno je bil član kulturne skupine Ljubljanske brigade, po njej pa urednik Radia Ljubljana, direktor Koncertne poslovalnice v Ljubljani in tajnik Slovenske filharmonije. Od leta 1954 je bil v Mariboru profesor na srednji glasbeni šoli ter potem direktor tamkajšnjega Centra za glasbeno vzgojo. Vlado Golob je tudi zlagal glasbo za odrska dela, uprizorjena v slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, ter harmoniziral nekaj ljudskih pesmi.

Po tistem, ko se je pisatelju Borisu Pahorju marca 1976 iztekla petletna prepoved vstopa v Jugoslavijo zaradi urednikovanja knjižice z naslovom »Edvard Kocbek, pričevalec našega časa«, v kateri je pisatelj ob svoji 70-letnici javno spregovoril o poboju slovenskih domobrancev, je Pahor nekajkrat obiskal Ljubljano, potem pa zaradi aretacije sodnika Franca Miklavčiča in novinarja Viktorja Blažiča protestno ni hotel več prestopiti italijansko-jugoslovanske meje. Ko so obsojena Blažiča in Miklavčiča vendarle izpustili iz zapora, je Boris Pahor 28. decembra 1977 hotel obiskati Ljubljano, a so ga obmejni organi na Fernetičih zavrnili in mu onemogočili prehod državne meje. Pahor je v javnem protestu poudaril, da zavrnitev na meji razume kot povračilni ukrep, ker je o dveh političnih zapornikih v Sloveniji obvestil mednarodno javnost.