Zaslužen za slovenščino v srednjih šolah Dejavna učiteljska moč Dramatik in socialna vprašanja

Prvi slovenski časopis Lublanske novice je začel izhajati leta 1797. Najprej je izhajal kot tednik, potem pa dvakrat na teden. Pobuda za izhajanje je nastala v razsvetljenskem krogu barona Žige Zoisa. Prevzel in uresničil jo je Valentin Vodnik, ki je bil urednik, pisec, prevajalec in tehnični oblikovalec hkrati. Ljubljanske novice so izhajale v sto izvodih in so imele 33 rednih naročnikov. Poleg gospodarskih in kulturnih novic ter zabavnih in poučnih prispevkov so v časopisu prevladovale predvsem zunanjepolitične novice. Bil je izrazito vsejugoslovansko zunanjepolitično usmerjen. Zaradi šibkega družbenega zaledja, šablonskega posnemanja takrat zelo razširjenega časopisa Laibacher Zeitung, lokalizma in premalo bralcev je prvi slovenski časopis Lublanske novice po štirih letih prenehal izhajati. Prva številka drugega slovenskega časnika “Kmetijske in rokodelske novice” je izšla šele 43 let pozneje.

Leta 1834 se je v Šoštanju rodil pisatelj in politik  Josip Vóšnjak. Bil je privrženec mladoslovencev, politično pa je deloval predvsem na narodnih taborih in v čitalnicah. V javnem življenju je poudarjal narodnostni in gospodarski pomen zedinjene Slovenije. V gospodarstvu sta z bratom Mihaelom znana kot pobudnika in organizatorja hranilništva in posojilništva na Slovenskem. Enega največjih uspehov je dosegel, ko je Avstrija leta 1880 sprejela njegovo resolucijo o uvedbi slovenščine v srednje šole na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem, Koroškem, Primorskem in celo v Trstu. Vošnjak je v šestdesetih letih 19. stoletja služboval kot okrajni zdravnik v Slovenski Bistrici. Tja se je spet vrnil po upokojitvi, ko se je preselil na svoje vinogradniško posestvo v Visolah. / naglas na i/ V zgodovino slovenske književnosti se je zapisal z romanom Pobrátimi in dramo Lepa Vida.

Učiteljica in narodna buditeljica Antonija Štupca je po končanem učiteljišču v Gradcu poučevala najprej na osnovni šoli pri Svetem Marku pri Ptuju (zdajšnji Márkovci), od leta 1905 do leta 1919 pa na osnovni šoli Krčevina v predmestju Maribora. Kljub nasprotovanju nacionalistov in nemškutarjev je poučevala v materinščini ter pri učencih gojila slovensko narodno zavest. Pozneje je postala ravnateljica Dekliške meščanske šole.
Ob pedagoškem delu je delovala tudi politično, se posvetila boju proti alkoholizmu, pisala poučne povesti in črtice iz življenja slovenskih učiteljev ter kot odlična pevka sodelovala na koncertih in pri gledaliških predstavah v čitalnicah. Med drugim je bila ena izmed ustanoviteljic Slomškove zveze, predsednica Društva za podporo revnih učencev in predsednica Društva za varstvo deklet. Antonija Štupca se je rodila leta 1874 v Šempetru v Savinjski dolini.

Dramatik in pripovednik Anton Leskovec je študiral pravo na Dunaju in v Pragi, služil kot vojak v Bosni in Hercegovini ter pozneje na ljubljanski univerzi diplomiral iz prava. Drame je začel objavljati zelo pozno – dve sta izšli celo po njegovi smrti – vendar je z njimi  pomembno  dopolnil podobo slovenske dramatike v obdobju med svetovnima vojnama. Zanimala ga je predvsem etika; življenje se mu je kazalo kot nenehen, čeprav načelno zmagovit boj z zlom v človeku. Ker so značaji v njegovih igrah predvsem simboli, ki podpirajo glavno tezo, se učinek neredko oddaljuje od realističnega. Njegovo najizrazitejše delo, drama »Dva bregova«, obravnava na videz nezdružljiva, a v resnici dopolnjujoča se svetova: beraškega in gosposkega, torej socialni spopad, poenostavljen v tezo, da nasprotna razreda ne moreta obstajati drug brez drugega. Anton Leskovec se je rodil leta 1891 v Škofji Loki.