Eden ustanoviteljev in mecenov prve slovenske javne knjižnice Mojster balad in romanc Dražgoška bitka

Janez Anton Dolničar je bil organizator cerkvenega življenja ljubljanske škofije. Po doktoratu iz filozofije in teologije v Rimu leta 1685 in prejetju cerkvenega odlikovanja – postal je apostolski protonotar (glavni tajnik) – je vodil ljubljansko škofijo pod škofi Herbersteinom, Künburgom in Kaunitzem. Bil je član Akademije operozov ter eden izmed ustanoviteljev in mecenov prve slovenske javne knjižnice – semeniške knjižnice v Ljubljani. Janez Anton Dolničar – rodil se je leta 1662 v Ljubljani – je vodil zidavo ljubljanske stolnice in semenišča, skrbel za verski pouk otrok, pritegnil uršulinke k šolanju deklet in uvajal slovenščino v cerkveno uradovanje in obrede.

Med pomembne skladatelje slovenskega preporoda sodi tudi Anton Hajdrih, ki se je rodil leta 1842 v Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Ljubljani, solopetje in kompozicijo pa na konservatoriju v Pragi. Od leta 1873 je kot zborovodja deloval v slovenski čitalnici in ustanovil pevski kvartet. Hajdrih je v klenih oblikah združeval bogato zvočnost, izvirno lirično melodiko in stopnjevano dramatičnost. Ustvarjal je  predvsem vokalno glasbo, še posebej moške zbore in četverospeve. Veliko zborovskih skladb Antona Hajdriha je zaradi ljudskosti ponarodelo, to še posebej velja za pesem “Jadransko morje”, ki je budila slovenskega duha in vero v prihodnost. *Posnetek  Slišali smo odlomek pesmi Jadransko morje v izvedbi Slovenskega komornega zbora. Dirigent je bil Mirko Cuderman.

Duhovnik, pesnik, prevajalec in urednik Anton Aškerc je po maturi na celjski gimnaziji v Mariboru začel študij bogoslovja. Je pa njegov svobodomiseln duh dopuščal dvom o verskih dogmah. Kot duhovnik je prihajal v navzkrižje s svojim poklicnim poslanstvom in predstojniki, zato je pogosto doživljal prestavitve v oddaljene župnije. Pesniško se je najprej posvetil liriki in leta 1882 začel objavljati balade in romance, nato pa se je skoraj povsem posvetil epski poeziji. Njegova epika je bila realistična in je izražala narodno zavest. Aškerc je opozarjal tudi na socialna vprašanja, obtoževal veljavni družbeni red in se vse bolj nagibal k idejam pravičnejše družbe. Leta 1898, ko so ga predčasno upokojili, je po posredovanju župana Ivana Hribarja postal ljubljanski mestni arhivar. Anton Aškerc je s svojo epsko pesmijo v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja veliko prispeval k popolnejši podobi takratne realistične literature in znova uveljavil pomen pripovedne poezije. S svojimi oblikovno-izraznimi značilnostmi in z močjo svoje svobodomiselnosti je ustvarjalno spodbujal sodobnike. Po mnenju literarnega zgodovinarja dr. Ivana Prijatelja veljata Aškerčev Mejnik in Levstikov Ubežni kralj za najboljši slovenski baladi, v katerih je »vsaka beseda bleščeč žarek in vsak stavek dejanje zase«. Anton Aškerc se je rodil leta 1856 v Globokem pri Rimskih Toplicah.

Leta 1942 je nemška policija v Dražgošah nad Železniki začela ofenzivno akcijo proti Cankarjevemu bataljonu. Okupacijske sile so spoznale, da želi gorenjsko osvobodilno gibanje z zasedbo Dražgoš pokazati svojo moč. Tako je mala osvobojena vas na robu Jelovice, sredi Gorenjske, za katero se je govorilo, da bo postala del Nemške države, postala pomemben preizkus nemške moči. Partizani so v spopadih vztrajali do 11. januarja, ko so se morali umakniti proti Jelovici. Nemci so po zavzetju Dražgoš ustrelili 42 domačinov, vas požgali, pogorišče pa zravnali z zemljo. Požgali so tudi cerkev Svete Lucije, v kateri so bili štirje znameniti baročni oltarji iz 17. stoletja, ki so veljali za najlepše zlate oltarje na Slovenskem. Nekaj domačinom se je pred miniranjem cerkve posrečilo, da so oltarje v njej razstavili in jih odpeljali v kapucinski samostan v Škofjo Loko. Zdaj so na ogled v muzeju na loškem gradu.