Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Žandarmerija za varnost, mir in red
Oče in sin – inovatorja v glasbi
Eden naših prvih poklicnih gledaliških igralcev
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Leta 1850 so v habsburški monarhiji s posebnim ministrskim odlokom ustanovili žandarmerijo. Nove policijske sile so sodile k vojski avstrijskega cesarstva, bile so organizirane po vojaško in podrejene vojaškemu sodstvu. Žandarji so imeli pooblastila za ukrepanje proti vojaškim in civilnim osebam, ustne ukaze pa so prejemali le neposredno od poveljstev regimentov, ne od civilnih ali vojaških oblasti. Žandarmerija je skrbela za javno varnost, mir in red ter za izvrševanje odlokov oblasti. Preprečevala je nemire, če pa so se začeli, je vzpostavljala zakonitost in skrbela za to, da so prestopniki prišli pred sodišče. Njena glavna naloga je bilo zagotavljanje opore politični upravi pri izvrševanju oblasti. Žandarmerija je predvsem takoj po ustanovitvi preganjala tudi klasični kriminal ter nadzorovala ceste in poti. Preprečevati je morala potepuštvo, beraštvo in razbojništvo, včasih tudi s tako imenovanimi »pogoni« (pregoni), ki so jih organizirale civilne oblasti, izvrševali pa žandarji. V ukazu, ki ga je župan dobil od okrajnega glavarja, so bile poleg dneva in ure določene tudi smeri pregona. Čeprav so žandarji za to prejeli nagrado, niso bili preveč učinkoviti. Potepuhi in berači so se po navadi potuhnili, oboroženi tolovaji pa so bili za preganjalce lahko celo nevarni. Potepuhe, ki so jih le ujeli, je praviloma doletelo samo dva dni zapora s postom – in potem nadaljevanje prejšnjega načina življenja.
Ivana Bajdeta štejemo za glasbenega izumitelja. Leta 1893 je namreč izumil glasbilo, ki je posnemalo citre, harfo, violino, violo in violončelo. Novi instrument je imel obliko ozkega harmonija z dvema klaviaturama in pedalom, ki je poganjal mehanizem. Izum je odkupila tovarna Ludovika Hupfelda v Leipzigu. Snovalec je želel iznajti način, kako bi na glasbilu s tipkami dosegel naravni glas godal, kakršnega imajo gosli, viole, violončelo in kontrabas. To so brez uspeha poizkušali že pred njim, saj je s pritiskom na tipko težko doseči zvok, ki ga ustvarja lok na struni. Klavir udarja na strune, orgle imajo enakomeren glas piščali, združiti elastični žimasti lok s poljubnim vzdrževanjem glasu pri taki mehaniki pa je bila težka naloga. Bajde je več kot dvajset let vztrajno izpopolnjeval svoje glasbilo; z njim je v Mestnem domu, današnjem Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, tudi nastopil. Z inovacijami, povezanimi z glasbili, se je ukvarjal tudi njegov sin Ludvik Bajde, ki je izumil glasbilo, imenovano klaviolina. Tudi ta instrument ima obliko majhnega harmonija, na desni je pritrjena violina, viola ali violončelo. Glasbeni izvajalec ima v desnici lok in gode na godalo, z levico pa na klaviaturi igra predpisane note. Klaviolina je v začetku pri nas izzvala precej zanimanja, pozneje pa utonila v pozabo. Glasbeni izumitelj Ivan Bajde se je rodil leta 1855 v Hotiču pri Litiji.
Igralec, režiser in organizator Anton Verovšek je bil učenec Ignacija Borštnika in eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, v katerem je bil tudi režiser. Odličen je bil v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Anton Verovšek se je rodil leta 1866 v Ljubljani.
Pisatelj, esejist, pesnik in scenarist Vitomil Zupan je pred drugo svetovno vojno študiral gradbeništvo, vmes pa veliko potoval in se preživljal s priložnostnimi deli: med drugim je bil mornar, boksar in pleskar. Leta 1942 ga je italijanski okupator interniral v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane. Po vojni je delal na Radiu, nato je postal svobodni pisatelj. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva in Levitan, v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih ter odporu proti totalitarnemu dogmatizmu. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora, a že leta 1954 so ga izpustili. *Posnetek V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in ustvaril scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni režiserja Živojina Pavlovića. Vitomil Zupan se je rodil leta 1914 v Ljubljani.
6259 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Žandarmerija za varnost, mir in red
Oče in sin – inovatorja v glasbi
Eden naših prvih poklicnih gledaliških igralcev
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Leta 1850 so v habsburški monarhiji s posebnim ministrskim odlokom ustanovili žandarmerijo. Nove policijske sile so sodile k vojski avstrijskega cesarstva, bile so organizirane po vojaško in podrejene vojaškemu sodstvu. Žandarji so imeli pooblastila za ukrepanje proti vojaškim in civilnim osebam, ustne ukaze pa so prejemali le neposredno od poveljstev regimentov, ne od civilnih ali vojaških oblasti. Žandarmerija je skrbela za javno varnost, mir in red ter za izvrševanje odlokov oblasti. Preprečevala je nemire, če pa so se začeli, je vzpostavljala zakonitost in skrbela za to, da so prestopniki prišli pred sodišče. Njena glavna naloga je bilo zagotavljanje opore politični upravi pri izvrševanju oblasti. Žandarmerija je predvsem takoj po ustanovitvi preganjala tudi klasični kriminal ter nadzorovala ceste in poti. Preprečevati je morala potepuštvo, beraštvo in razbojništvo, včasih tudi s tako imenovanimi »pogoni« (pregoni), ki so jih organizirale civilne oblasti, izvrševali pa žandarji. V ukazu, ki ga je župan dobil od okrajnega glavarja, so bile poleg dneva in ure določene tudi smeri pregona. Čeprav so žandarji za to prejeli nagrado, niso bili preveč učinkoviti. Potepuhi in berači so se po navadi potuhnili, oboroženi tolovaji pa so bili za preganjalce lahko celo nevarni. Potepuhe, ki so jih le ujeli, je praviloma doletelo samo dva dni zapora s postom – in potem nadaljevanje prejšnjega načina življenja.
Ivana Bajdeta štejemo za glasbenega izumitelja. Leta 1893 je namreč izumil glasbilo, ki je posnemalo citre, harfo, violino, violo in violončelo. Novi instrument je imel obliko ozkega harmonija z dvema klaviaturama in pedalom, ki je poganjal mehanizem. Izum je odkupila tovarna Ludovika Hupfelda v Leipzigu. Snovalec je želel iznajti način, kako bi na glasbilu s tipkami dosegel naravni glas godal, kakršnega imajo gosli, viole, violončelo in kontrabas. To so brez uspeha poizkušali že pred njim, saj je s pritiskom na tipko težko doseči zvok, ki ga ustvarja lok na struni. Klavir udarja na strune, orgle imajo enakomeren glas piščali, združiti elastični žimasti lok s poljubnim vzdrževanjem glasu pri taki mehaniki pa je bila težka naloga. Bajde je več kot dvajset let vztrajno izpopolnjeval svoje glasbilo; z njim je v Mestnem domu, današnjem Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, tudi nastopil. Z inovacijami, povezanimi z glasbili, se je ukvarjal tudi njegov sin Ludvik Bajde, ki je izumil glasbilo, imenovano klaviolina. Tudi ta instrument ima obliko majhnega harmonija, na desni je pritrjena violina, viola ali violončelo. Glasbeni izvajalec ima v desnici lok in gode na godalo, z levico pa na klaviaturi igra predpisane note. Klaviolina je v začetku pri nas izzvala precej zanimanja, pozneje pa utonila v pozabo. Glasbeni izumitelj Ivan Bajde se je rodil leta 1855 v Hotiču pri Litiji.
Igralec, režiser in organizator Anton Verovšek je bil učenec Ignacija Borštnika in eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, v katerem je bil tudi režiser. Odličen je bil v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Anton Verovšek se je rodil leta 1866 v Ljubljani.
Pisatelj, esejist, pesnik in scenarist Vitomil Zupan je pred drugo svetovno vojno študiral gradbeništvo, vmes pa veliko potoval in se preživljal s priložnostnimi deli: med drugim je bil mornar, boksar in pleskar. Leta 1942 ga je italijanski okupator interniral v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane. Po vojni je delal na Radiu, nato je postal svobodni pisatelj. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva in Levitan, v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih ter odporu proti totalitarnemu dogmatizmu. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora, a že leta 1954 so ga izpustili. *Posnetek V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in ustvaril scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni režiserja Živojina Pavlovića. Vitomil Zupan se je rodil leta 1914 v Ljubljani.
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Neveljaven email naslov