Veliki koroški potres Z boljšim abecednikom do branja in pisanja Od ekspresionizma do nove stvarnosti *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Leta 1348 je Ziljsko dolino na Koroškem  prizadel zelo močan potres; bila je nedelja in zemlja se je stresla okoli petih popoldne.  Kronisti tistega časa so opisovali grozo in razdejanje, ki ju je povzročil.  Najhuje je bilo v Ziljski dolini: podor s pobočij Dobrača – te rane so dobro vidne še dandanes – je zajezil reko Ziljo in ta je poplavila dolino 30 metrov visoko. Pod vodo je bilo najmanj 17 vasi; vsi prebivalci in živina so se utopili v visoki vodi. Razdejanih je bilo 26 mest in več kot 40 gradov; ti so se na hribih in gričih ob Dravi in Zilji rušili, kot da bi bili iz papirja. Potres je v kroniki opisal tudi opat Janez iz cistercijanskega samostana v Vetrinju:  »Bilo je na praznik spreobrnitve apostola Pavla, 25. januarja 1348, ko je vse dežele od Jadrana do Donave stresel močan potres. Njegova sila je najhuje prizadela Koroško in Kranjsko. Razdejanih je bilo šestindvajset mest, veliko cerkva in več kot štirideset gradov. Krasna bazilika v Ogleju je skoraj postala razvalina. Vrhunec je razdejanje doseglo v Ziljski dolini. Dobrač se je razklal, silen plaz je zasul sedemnajst vasi. Nihče ne more presoditi, koliko ljudi je pod njim izgubilo življenje.« Številni šibkejši popotresni sunki so stresali Koroško še dve leti po potresu.

Duhovnik, narodni buditelj, pesnik in pripovednik Ivan Trinko Zamejski se je rodil pred 160 leti (1863) v Spodnjem Trčmunu v Beneški Sloveniji, gorski vasici na jugozahodnem pobočju Matajurja.  *Posnetek Bil je profesor matematike in prirodoslovja v videmskem nadškofijskem semenišču, pozneje pa je postal njegov prefekt. Ivan Trinko je pisal pesmi in jih objavljal v Ljubljanskem zvonu in drugih slovenskih revijah, leta 1897 pa jih je v knjižni obliki izdal v Gorici. Pesmi so neposredno nagovarjale slovenske rojake. V besedilu “Naši paglavci”, ki je izšlo v Gorici leta 1929, je bralcem bolje približal razmere, v katerih so živeli Slovenci v benečanskih hribovskih vaseh. Podobno je v zemljepisnih zapiskih prikazal življenje v Reziji in nadiških dolinah. Bil je posrednik med slovensko in italijansko literaturo, saj je prevajal Prešerna, izdal slovnico slovenskega jezika v italijanščini ter napisal tudi več poljudnoznanstvenih razprav. Zaradi neutrudnega prizadevanja za ohranitev nacionalnih značilnosti  rojakov se je Ivana Trinka oprijel vzdevek »oče Beneških Slovencev«.

Pavel Flere je bil mladinski pisatelj ter organizator slovenskega šolstva in eden prvih, ki so se zavzemali za pedagoško ustreznejše delovne šole in višjo raven izobraževanja učiteljev. Po gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani je poučeval v Markovcih, Juršincih v Šmarju pri Jelšah in v Letušu. Leta 1919 je v soavtorstvu sestavil načrt za preoblikovanje šolstva in narodne vzgoje ter postal okrajni šolski nadzornik na Ptuju. Sledilo je 14-letno službovanje v Beogradu, v katerem je delal kot referent za osnovno šolstvo pri ministrstvu za prosveto. Leta 1929 je sodeloval tudi pri sestavi zakona o narodnih šolah. Svoje prispevke je objavljal v časopisih Popotnik in Učiteljski tovariš. V njih najdemo številne prispevke, v katerih je pisal o spremembah na področju slovenskega šolstva in vzgoje ter o smernicah za pouk zemljepisa in zgodovine. Napisal je tudi abecednik za najmlajše z naslovom Naša prva knjiga, ki je pomenil prelomnico v uvajanju najmlajših v bralno in pisno spretnost. Pavel Flere se je rodil pred 140-imi leti (1883.) v Ljubljani.

Na današnji dan leta 1901 se je v Šapjanah na Hrvaškem rodil slikar, grafik in likovni pedagog  Drago Vidmar.  Po učiteljišču v Ljubljani je nekaj časa obiskoval likovno akademijo v Zagrebu. Leta 1941 se je vključil v Osvobodilno fronto, nato je bil interniran, leta 1943 pa je odšel v partizane in med drugim poučeval na partizanski gimnaziji v Metliki. Vidmarjeva predvojna dela, ki so bila povezana z ekspresionizmom in pozneje z novo stvarnostjo, so bila skoraj vsa uničena. Iz internacije in partizanov se je ohranil pomemben opus, po vojni pa je nadaljeval taboriščno in partizansko tematiko, realistično slikal povojne motive, pa tudi take iz intimnega sveta. Leta 1978 je Drago Vidmar skupaj z bratom Nandetom, prav tako likovnim umetnikom, dobil Prešernovo nagrado.