Prvo smučarsko tekmovanje Ko je italijansko osebno ime postalo obvezno Sestre usmiljenke v slovenskih bolnišnicah nezaželene, v srbskih in makedonskih dobrodošle

mPodlaga modernega smučanja v Srednji Evropi in pri nas je bilo nordijsko smučanje; razmahnilo se je zlasti po uspeli grenlandski odpravi norveškega polarnega raziskovalca Fridjofa Nansena. Tako je avstro-ogrska vojska v svoje gorske enote uvedla patrulje na nordijskih smučeh, vendar so jih zaradi drugačnega srednjeevropskega terena skrajšali ter jim dodali kovinsko streme in palici. Prvi par takih smuči pri nas je po zdaj znanih podatkih izdelal mizar Fran Krapež s Predmeje na Trnovski planoti. Proti koncu 19. stoletja so začeli take smuči – “snežke” so jim rekli – uporabljati gozdarji in lovci, prvo smučarsko tekmovanje, povezano sicer z izletom na vrh Goljaka na Trnovski planoti, pa so izvedli na današnji dan leta 1895. Nekateri ga celo štejejo za prvo smučarsko tekmovanje v alpskih deželah. Zmagovalec je dobil dvajset kron in seveda slavo, goriški časopis “Soča” pa je poudaril glavni namen tekmovanja: “Povzdigniti ta 'šport' in praktično pokazati, da za naše gore je snežka po zimi neprecenljive vrednosti.”

Ameriške socialistke so leta 1910 prvič manifestirale za žensko enakopravnost. V spomin na te demonstracije je Klara Zetkin še istega leta na 2. ženski konferenci v Köbenhavnu predlagala 8. marec za mednarodni praznik žensk. Na Slovenskem so ta praznik v socialističnem taboru praznovali vse od razglasitve naprej. Sicer pa so se tudi pri nas ženske bojevale za enakopravnost; tako je že leta 1897 začel izhajati ženski časopis Slovenka, prvo žensko društvo pa je bilo ustanovljeno leto dni pozneje. V prizadevanjih za enakopravnost je pomembno leto 1906, ko je na graški univerzi iz filozofije doktorirala Marija Urbas in postala prva Slovenka z doktoratom znanosti iz filozofije. Slovenska ljudska stranka je že 15. maja leta 1920 uvedla splošno volilno pravico na občinskih volitvah – dobili so jo vsi, moški in ženske, ki so bili stari več kot 21 let. S tem je bila v Sloveniji prvič uzakonjena splošna ženska volilna pravica. Leta 1921 je beograjska oblast odpravila splošno volilno pravico. Ženske so dokončno dobile volilno pravico in s tem enakopravnost leta 1945, ko je bila uzakonjena. Leta 1974 so v jugoslovansko ustavo dodali določilo, da ima vsaka ženska svobodo pri odločanju o rojstvu otrok, tri leta pozneje pa je bila uzakonjena še pravica vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti, ne le zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1989 je začel delovati prvi telefon v sili za pomoč ženskam in otrokom, ki so postali žrtve nasilja.

V Kraljevini Italiji je bil 8. marca 1928 sprejet  zakon, ki je prepovedal novorojencem dajati smešna ali nemoralna imena ali taka, ki bi žalila italijanski narodni čut. Slovenski otroci na Primorskem so morali imeti od tedaj obvezno italijansko osebno ime. Tako se je popolnoma izrodila italijanska obljuba slovenski in hrvaški narodni manjšini po prvi svetovni vojni, da bo "sončni žarek ... izvor prave svobode in vroče ljubezni". Kljub obljubi, da "bo Italija dala Slovencem več šol, kot so jih imeli pod Avstrijo", so začeli zapirati  slovenske šole, slovenske učitelje pa zamenjevati z italijanskimi. Ta politika se je še zaostrila po novi šolski reformi, ki jo je pripravil filozof in avtor doktrine o fašizmu Giovanni Gentile. Ta je v obdobju Mussolinija italijansko šolstvo popolnoma podredil zahtevam fašizma. Večina slovenskih šol je bila zaprta do leta 1928.  V tem času je približno 15 tisoč Slovencev in Hrvatov zapustilo Italijo in odšlo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Eksodus je bil posledica brutalnih pritiskov in sistematične raznarodovalne politike.

Povojne slovenske oblasti so v sklopu protiverskega delovanja onemogočale bolnišnično delo redovnicam – sestram usmiljenkam Družbe hčera krščanske ljubezni. Tako so jim prepovedale delo v vseh zdravstvenih, vzgojnih in izobraževalnih zavodih ter v večini socialnih ustanov. 8. marca 1948 so bile sestre prisiljene v enem dnevu zapustiti zdravstvene zavode po Sloveniji, odpuščenih jih je bilo 249.  Del redovnic je tudi pozneje, ko so bili nacionalizirani zavodi in nepremičnine v lasti družbe, nekaj časa nadaljeval delo, ki so ga na Slovenskem začele leta 1843, drugi del pa je odšel v bolnišnice v Srbiji in Makedoniji; tam so jih zaradi pomanjkanja strokovnega zdravstvenega osebja, ne glede na politično gonjo, ki je bila tedaj značilna predvsem za Slovenijo, pragmatično zaposlili v tamkajšnjih zdravstvenih zavodih.