Obsojenec drugega tržaškega procesa Glasbenikova antologijska dela trajne vrednosti Raziskovalec slovenske moderne

Leta 1850 je Anton Wagner, uradnik cesarsko-kraljeve brzojavne pisarne v Ljubljani, začel sistematično opazovanje vremena. Tako je začela delovati najstarejša meteorološka postaja na Slovenskem. Po ustanovitvi univerze v Ljubljani je bil tam ustanovljen najprej inštitut, potem pa Zavod za meteorologijo in geodinamiko, pri katerem je delovala tudi seizmološka postaja. Zavod je ustanovil hrvaški geograf Artur Gavazzi, ki je bil tudi prvi profesor geografije na ljubljanski univerzi. Takrat so na vremenskih postajah opazovali "takozvane vremenske činitelje", pri tem so imeli postaje od I. do IV. reda. Vseh je bilo 180. Na postajah I. reda: Bled, Golnik, Ljubljana, Kočevje, Celje, Maribor, so opazovali vse "činitelje", na postajah II. reda niso opazovali zračnega tlaka, na postajah III. reda poleg tlaka tudi ne vlage. Na postajah IV. reda pa so opazovali le padavine. Za meritve najpomembnejših meteoroloških kazalcev so že imeli ustrezne naprave, ocenjevali so le vetrove, in sicer njihovo smer po strani neba, s katere pihajo, in njihovo moč po 12­-stopenjski lestvici. Ocenjevali so tudi stopnjo oblačnosti in s štirimi heliografi, ki so bili na Golniku, v Rogaški Slatini, Mariboru in Rušah, število ur sončnega obsevanja.

Upornik proti fašizmu in narodni heroj  Josip Tomažič - Pinko se je rodil leta 1915 v Trstu. Že med študijem se je pridružil mladinskim narodnjaškim krogom in postal član Komunistične partije Italije. 1939. leta je začel sodelovati z ilegalno organizacijo TIGR in od nje prevzel orožje, namenjeno za vstajo na Primorskem ob italijanskem napadu na Jugoslavijo. Poleti 1940 so ga italijanske oblasti aretirale in na drugem tržaškem procesu obsodile na smrt. Pinka Tomažiča so s še štirimi tovariši po usmrtitvi na Opčinah oblasti skrivaj pokopale v Villorbi pri Trevisu, po drugi svetovni vojni pa so njegove posmrtne ostanke prenesli na pokopališče pri Sveti Ani v Trstu.

Primoža Ramovša uvrščamo med najpomembnejše glasbene ustvarjalce 20. stoletja na Slovenskem. Čeprav se je njegovo ustvarjalno delo nanašalo predvsem na orkestralno, koncertno in komorno ter solistično instrumentalno glasbo, je bil kot eden izmed učencev Slavka Osterca in njegov zadnji diplomant najuspešnejši in najprodornejši v iskanju novega. V ustvarjalnem pogledu se je Ramovš najprej navezal na neoklasicizem in barok, potem pa je po krajšem obdobju dodekafonije in totalne organizacije zvočnega gradiva v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja sprejel najnovejša glasbena iskanja. Bil je izjemno plodovit ustvarjalec, preizkusil se je na skoraj vseh oblikovnih in vsebinskih glasbenih področjih in ustvaril številna antologijska dela trajne vrednosti. Rodil se je leta 1921 v Ljubljani.

Dušan Pirjevec, literarni zgodovinar, teoretik in publicist, se je med študijem razvil v literarnega znanstvenika empirično-historične smeri in se odmikal od revolucionarne ideologije. Raziskoval je slovensko moderno in njene zveze s svetovno književnostjo. V javnosti so močno odmevale njegove kritike in polemike, še zlasti polemiki z Dobrico Čosićem o narodnostnem vprašanju in s sodelavci revije Perspektive o njihovi idejni in kulturni usmeritvi. Razvil je tezo o zavrtem gibanju slovenskega naroda ter jo povezal z razlago strukturno-razvojnih značilnosti slovenske literature. S svojimi pogledi je imel velik vpliv na mlajše literarne teoretike, kritike in publiciste, zastopniki vladajoče ideologije in del tradicionalno usmerjene humanistične inteligence pa so ga ostro zavračali. Dušan Pirjevec se je rodil leta 1921 v Solkanu.