Dirigent, zapisan operni ustvarjalnosti Telovadec iz zlate dobe slovenske gimnastike Vojaška vaja dobre tri mesece pred razglasitvijo slovenske samostojnosti *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Poznejši dirigent Anton Neffat je najprej obiskoval šolo Pevskega in glasbenega društva v Gorici ter leta 1912 postal študent Akademije za glasbeno in igralsko umetnost na Dunaju. V sezoni 1921/22 je postal dirigent ljubljanske Opere in jo vodil do konca druge svetovne vojne. Deloval je še kot dirigent Akademskega pevskega zbora in korepetitor v operni šoli. O njegovi vnemi govori podatek, da je v sezoni 1930/31 dirigiral kar 15 različnih opernih in operetnih predstav. Po vojni je v Mariboru obnovil operno ustvarjanje ter zasedel mesto prvega direktorja in dirigenta opere tamkajšnjega Slovenskega narodnega gledališča. Za prvo povojno uprizoritev je izbral Smetanovo Prodano nevesto, ki je premiero doživela decembra 1945. Za svoje delo je leta 1949 prejel Prešernovo nagrado. Dirigent in v zgodnjem ustvarjalnem obdobju tudi komponist Anton Neffat se je rodil pred 130 leti (1893) v Rovinju.

Miro Longyka je bil eden izmed telovadcev slovenske »zlate dobe«, v katero so v letih pred drugo svetovno vojno sodili Leon Štukelj, Jože Primožič, Boris Gregorka in še nekateri, odlične rezultate pa je dosegel tudi v povojnem času. Svojo gimnastično pot je Longyka začel pri ljubljanskem telovadnem društvu »Sokol« in leta 1939 osvojil jugoslovansko lovoriko »meč kralja Aleksandra«. Tekmoval je tudi v skokih v vodo ter v letih 1927 in 1929 postal mladinski slovenski in jugoslovanski prvak. Na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948 je z jugoslovansko reprezentanco v mnogoboju zasedel deseto mesto, dve leti pozneje pa je postal državni prvak v gimnastičnem mnogoboju. Omenjenega leta je sodeloval tudi na svetovnem prvenstvu v Baslu v Švici; tam je pri nastopu na drogu padel in se hudo poškodoval, tako da je nehal tekmovati v preskoku, parterju in na bradlji. Tekmovalno kariero je nadaljeval kot profesor telesne vzgoje na srednjih šolah in predavatelj orodne in talne telovadbe na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. Napisal je tudi knjigo »Športna gimnastika«. Miro Longyka se je rodil pred 110 leti (1913)  v Ljubljani.

Pred 99 leti (1924) se je v Slovenskih Konjicah rodil pesnik, prevajalec in urednik Ivan Minatti. Pesmi je začel pisati že v gimnaziji in jih objavljal v rokopisnem almanahu Utrinki, ki ga je izdajala skupina sošolcev, nato pa v reviji Umetnost. *Posnetek Sprva se je odločil za študij medicine, potem pa se je kot 20-letnik pridružil partizanom in postal celo bataljonski komisar. Po vojni je diplomiral na ljubljanski slavistiki in bil vrsto let urednik pri Mladinski knjigi. Minatti pripada prvi generaciji pesnikov, ki se je uveljavila po drugi svetovni vojni, postal je eden najpomembnejših predstavnikov obnovljenega pesniškega intimizma. Njegova prva zbirka S poti je izšla leta 1947, med najbolj znane pa sodijo še »Pa bo pomlad prišla«, »Bolečina nedoživetega«, »Ko bom tih in dober«, »Pesmi« in »Prisluškujem tišini v sebi«. Njegove zgodnje pesmi so otožne, prikazujejo tesnobo, samoto, negotovost in pesimizem, pozneje pa je začel ustvarjati pesmi o družbi in poeziji ter ljubezni in naravi.

"Tako rad imam te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.
Nihče ne ve, kaj šepetajo.
Samo jaz.
In se smehljam."

Je zapisal v svoji pesmi: »Odkar vem zanjo«. Znan je tudi po številnih prevodih, med drugim je prevedel delo francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja Mali princ. Ivan Minatti je prejel Prešernovo in Sovretovo nagrado.

22. marca leta 1991 se je v zaostrenih razmerah zaradi napetosti med armadnim vrhom in slovensko oblastjo začela tridnevna vaja slovenske Teritorialne obrambe. Vaja »Premik« je bila sodobna vaja Teritorialne obrambe, v kateri so bile prvič preizkušene zamisli in rešitve delovanja obrambnega sistema Slovenije. Cilj je bil mobilizirati enoto v velikosti bataljona, jo oborožiti, motorizirati in jo pripraviti za premik v drugo pokrajino ter jo v tej tudi vojaško uporabiti. Kljub zaostrenim razmeram v državi se je pozivu na vajo odzvalo več kot 92 odstotkov vojaških obveznikov.