Gospodarska uspešnost – pogoj za neodvisnost družbe in posameznika Zbiralec gradiva za slovensko glasbeno zgodovino Kuharski mojster in njegova knjiga

Leta 1842 se je v Malečniku, tedanjem Svetem Petru pri Mariboru, rodil pravnik, gospodarstvenik in mecen Franc Rapoc. Po klasični gimnaziji v Mariboru je na Dunaju končal študij prava. Želel je postati odvetnik, vendar se je pozneje ogrel za notarski poklic. Od leta 1869 je bil med odborniki Slovenskega političnega društva in leta 1870 med ustanovitelji prve slovenske tiskarne v Mariboru, ki je tiskala časopis Slovenski narod. Z njegovo podporo je bilo leta 1872 ustanovljeno delniško društvo Narodna tiskarna v Ljubljani. Pozneje je bil notar v Šoštanju, pred smrtjo je največji del svojega premoženja zapustil po njem poimenovani ustanovi, ki je štipendirala revne dijake in študente. Franc Rapoc je bil prvi slovenski gospodarski organizator mariborskega meščanstva in delavstva. Njegovo vodilo je bila številnim še danes težko razumljiva misel, da samo gospodarska osamosvojitev ustvarja realno podlago političnim organizacijam in njihovemu delovanju, z drugimi besedami – materialna podlaga je pogoj za vse oblike delovanja, ki simbolizirajo suverenost in neodvisnost skupnosti ali posameznika.

Leta 1860 se je v Ljubljani rodil muzikolog in umetnostni zgodovinar Josip Mantuani. Po študiju prava, filozofije in umetnostne zgodovine na Dunaju je postal redni član dunajskega inštituta za raziskovanje avstrijske zgodovine. Do leta 1924 je bil direktor Narodnega muzeja v Ljubljani, hkrati pa je predaval glasbeno zgodovino, arheologijo in epigrafiko na ljubljanski filozofski fakulteti. Bil je izjemno izobražen in večstranski znanstvenik. Med drugim je prvi začel sistematično zbirati gradivo za slovensko glasbeno zgodovino ter ji tako postavil znanstvene temelje. Prav po zaslugi Josipa Mantuanija je Gallus dobil ustrezno mesto v razvoju evropske glasbene kulture.

Antropologinja  Branislava Sušnik je po diplomi iz prazgodovine in zgodovine leta 1942 na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ob študiju klinopisa in asirsko-babilonske pisave na teološki fakulteti je študirala še v Rimu ter na Dunaju in doktorirala iz etnozgodovine in uralo-altajskega jezikoslovja. Po drugi svetovni vojni se je izselila v Argentino, potem pa odšla v Paragvaj in postala sodelavka tamkajšnjega etnografskega muzeja. Raziskovala je jezike in običaje zadnjih indijanskih plemen na divjem mejnem pasu med Brazilijo, Argentino, Paragvajem in Bolivijo. Na ekspedicije je nosila moko, sol, krompir in tobak in v zameno zanje dobila glagole, samostalnike in pridevnike ter se tako naučila osem indijanskih narečij. Tonsko je snemala in fotografirala običaje prvotnih plemen ter ustvarila enega najlepših in najbogatejših etnografskih muzejev v Južni Ameriki. To raziskovanje je bilo seveda naporno in nevarno, zato so jo vedno spremljali trije stražarji, nositi pa je smela tudi orožje. Od leta 1961 je vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na paragvajski državni univerzi v Asunciónu ter predavala po vsej Južni Ameriki. Napisala je skoraj sto strokovnih del o južnoameriških Indijancih; v slovenščini sta pri argentinski založbi izšli njeni deli: “Totemizem in šamanizem pri Čamakokih” in “Med Indijanci Lengua”. Da so v Paragvaju njeno delo izredno cenili, govori najvišja državna nagrada za »ustvarjalni prispevek k paragvajski identiteti«, ki jo je prejela še za življenja, po smrti pa so izdali poštno znamko z njeno podobo ter po njej imenovali eno izmed ulic v glavnem mestu. Branislava Sušnik se je rodila leta 1920 v Medvodah.

Leta 1921 se je na Zdolah pri Krškem rodil kuharski mojster Ivo Ivačič. Spominjamo se ga kot prvega domačega kuharja, ki je od leta 1960 kar poldrugo desetletje delil kuharske nasvete prek TV-zaslonov. Njegova kuharska knjiga iz leta 1965 je doživela deset ponatisov ter dopolnjenih izdaj in našla svoje mesto skoraj v vsakem slovenskem domu. Starši so želeli, da bi postal duhovnik, zato je nekaj časa živel v samostanu v Stični, pozneje pa je v Zagrebu končal gostinsko šolo in znanje dopolnil v hotelskih restavracijah Opatije. Slovel je tudi po tem, da je med službovanjem v eni izmed znamenitih pariških restavracij kuhal za igralca Elizabeth Taylor in Richarda Burtona. Slavna gosta sta si zaželela, naj jima skuha tisto, kar mu je v otroštvu kuhala mama in kar je imel najraje. Ivo Ivačič jima je skuhal gobovo juho z ajdovimi žganci. Nad popolnoma neznano jedjo sta bila slovita igralca navdušena. Kuharski mojster Ivo Ivačič je sodeloval pri razvijanju tehnologij za proizvodnjo živil v Drogi Portorož in Kolinski v Ljubljani, velja pa tudi za idejnega očeta pleterske viljamovke – hruške v steklenici.