Prevajalec Shakespeara iz Dravske doline Koroški časnikar in pesnik 140 let tehnične rabe električne energije pri nas Osebnostni pečat slovenski arhitektur *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Leta 1841 se je v družini gostilničarjev v Vuhredu v Dravski dolini rodil  pisatelj in prevajalec Ivan Vrban ali Urban - Zadravski, prvi prevajalec angleškega dramatika Shakespeara pri nas. Zgodaj je opozoril nase z bistrostjo ter znanjem kar enajstih jezikov. Njegov prevod drugega dejanja Shakespearove tragedije Romeo in Julija najdemo v almanahu tedanjih mariborskih gimnazijcev z imenom Lada. Stroka ocenjuje, da je to prvi znani prevod slavnega britanskega dramatika 16. stoletja v slovenski jezik, ki dotlej še ni bil tako razvit, da bi lahko v njem izdali celovit uspešen prevod. Ivan Vrban - Zadravski je leta 1862 maturiral kot odličnjak. Kot izjemnega dijaka ga omenjajo tudi šolska izvestja. Žal je imel že v zadnjem letniku hude težave z jetiko. Po gimnaziji se je posvetil filologiji, a je že aprila 1864 umrl – star še ne 23 let.

Leta 1849 se je v Remšeníku na  avstrijskem Koroškem rodil časnikar in pesnik Lipe Haderlap. Končal je novomeško gimnazijo, nato pa kot telegrafist med drugim delal v Trstu in objavljal članke v časniku “Primorc”. Pozneje se je pridružil Bleiweisu in sodeloval pri “Novicah”, bil pet let urednik “Slovenca”, nato pa ljubljanskega “Ljudskega glasu” in celovškega “Miru”. Lipe Haderlap je izdal nekaj zbirk lirične poezije, pisal pa je tudi tako imenovane ljudske pesmi; te je pozneje v svojih “Pismih stricu v Ameriko” osmešil pisatelj Janko Kersnik.

V slovenskih deželah so električne žarnice najprej zasvetile v Mariboru. To se je zgodilo na današnji dan pred 140 leti (1883), ko so v Scherbaumovem parnem mlinu uvedli električno razsvetljavo. Priključili so 36 žarnic. Že naslednje leto je elektrika osvetlila Postojnsko jamo, kmalu so se lahko z električno osvetljavo pohvalili še v kopališču v Laškem in pet let po tistem, ko so zasvetile prve električna žarnice v Mariboru, še v topilnici svinca in srebra v Litiji ter v obratu za popravilo železniških vagonov v Mariboru. Škofja Loka se lahko pohvali, da je bila prvo slovensko mesto, v katerem so leta 1890 napeljali elektriko v večje število hiš, štirideset žarnic pa je osvetljevalo tudi tamkajšnje ceste. To so bile tudi prve ceste na Slovenskem, ki jih je osvetljevala elektrika. Ljubljana je dobila prvo električno cestno razsvetljavo šele sedem let pozneje.

Arhitekt Vojteh Ravnikar je pred 50 leti (1973) diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer je pozneje tudi predaval elemente oblikovanja in kompozicije. Po končanem študiju se je zaposlil v projektivnem biroju Kraški zidar v Sežani, kjer je bil tudi član skupine Kras. Med njegove pomembnejše arhitekture spadajo poslopje pošte in trgovine v Vremskem Britofu, občinska stavba v Sežani, sežanski Kulturni center Srečko Kosovel ter Primorsko dramsko gledališče in knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici. Ustvaril je številne izvedbene in natečajne projekte, oblikoval interierje in gledališke scenografije, s svojim delom pa se je predstavil na več kot 20 razstavah doma in v tujini. *Posnetek   Od leta 1983 je vodil organizacijski odbor vsakoletnih Piranskih dnevov arhitekture, pozneje pa je ustanovil revijo Piranesi in z njo kot glavni urednik vnesel v slovenski in srednjeevropski prostor kritično distanco do starejše arhitekture in izbor nekaterih presežnih del najnovejše srednjeevropske arhitekturne produkcije. VArhitekt Vojteh Ravnikar, ki je za svoj ustvarjalni opus prejel Prešernovo nagrado, se je rodil pred 80 leti (1943) v Ljubljani.