Graditelj železniških prog po Evropi Arhitekt in predsednik ljubljanskega mestnega sveta Slovenski branilec neba nad Beogradom *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Gradbeni strokovnjak, poslovnež in mecen Viljem Polak je po osnovni šoli v Tržiču ter realki v Ljubljani in Bratislavi na Dunaju in v Zürichu študiral tehniške vede. Leta 1868 je diplomiral na tehniški visoki šoli v Zürichu in se zaposlil pri avstrijskih državnih železnicah. Od leta 1868 do leta 1880 je načrtoval in vodil graditev železniških prog v Zgornji Avstriji, na Štajerskem,  v Hrvaškem primorju in Dalmaciji. Leta 1875 je bil že stavbeni vodja pri graditvi železnic Split–Knin in Split–Šibenik. Ko je leta 1880 zapustil državno službo, je že kot zasebnik s francosko družbo sodeloval pri graditvi železniške proge Beograd–Niš. Pozneje je vodil graditev anatolskih železnic v Mali Aziji  in sodeloval pri graditvi 3360 metrov dolgega predora Albis med postajama Thalweil in Zug v Švici. Po vrnitvi v domovino je bil pobudnik zidave slovenskega dijaškega doma v Ljubljani. Kot zaveden narodnjak, ki je poudarjal svoje slovenstvo, je v oporoki svoje premoženje zapustil tržiškim dobrodelnim ustanovam, nekaj manj kot 200 tisoč kron pa Družbi svetega Cirila in Metoda. Gradbeni strokovnjak Viljem Polak  se je rodil pred 180 leti (1843) v Tržiču.

Arhitekt in urbanist Marjan Tepina je leta 1936 diplomiral pri Jožetu Plečniku s temo o Južnem trgu sredi Ljubljane in nekaj pozneje odšel v Pariz, kjer je leto dni delal pri znamenitem arhitektu Le Corbusieru. Leta 1941 se je pridružil Osvobodilni fronti, bil interniran, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanski vojski. Po osvoboditvi je opravljal različne dolžnosti; bil je  direktor Zveznega zavoda za urbanizem v Beogradu, generalni konzul Socialistične federativne republike Jugoslavije v Trstu, direktor Urbanističnega inštituta Slovenije, jugoslovanski delegat v Komiteju za okolje pri Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj v Parizu.  Leta 1975 je na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo doktoriral in potem kot redni profesor predaval teorijo in politiko varstva okolja. *Posnetek  V letih od 1961 do 1967 je bil Marjan Tepina ljubljanski župan, ki se mu je tedaj reklo predsednik Mestnega sveta Ljubljana. Njegov mandat je zaznamoval velik razvoj in rast mesta: med drugim sta bila končana železniška podvoza na Celovški in tedanji Titovi cesti, začela se je graditev stanovanjskega naselja Murgle, prenovljena sta bila hotela Ilirija in Lev, obnovljena je bila blagovnica Nama in odprta Modna hiša, postavili so temeljni kamen za veleblagovnico Maximarket, začeli graditi Klinični center ter postavili dvorano Tivoli, ki je postala središče kulturnih in športnih prireditev. Marjan Tepina se je rodil pred 110 leti (1913) v Ljubljani.

Leta 1941 so inženirske enote Dravske divizije iz sestava 7. armade Jugoslovanske kraljeve vojske ob svojem umiku pred prodirajočo nacistično armado razstrelile vse tri tedanje dravske mostove v Mariboru. To se je zgodilo nekaj po 16-ih, ko so vojaki najprej ukazali stanovalcem bližnjih hiš, naj jih zapustijo in še prej odprejo vsa okna. Nemška armada je ob glavnem, danes starem mostu zgradila pontonskega ter do poletja popravila železniškega; ta je tri leta pozneje postal tarča pogostega zavezniškega bombardiranja. Isti dan je bil nad krajem Irig pod Fruško goro v Vojvodini sestreljen pilot lovskega letala vojnega letalstva Kraljevine Jugoslavije Miha Klavora. Njegovi starši so se s Primorskega preselili  v Maribor, Miha pa je po končani vojaški letalski šoli postal pilot. Sestreljen je bil drugi dan vojne, ko je s svojim letalom Messerschmitt 109 E obstreljeval nemške lovce, ki so leteli v spremstvu bombnikov. Sestrelil je dve nemški lovski letali, pozneje pa je sam postal njihova žrtev. Miho Klavoro so pokopali na katoliškem pokopališču v Irigu.

7. aprila pred 80 leti (1943) je ljudsko sodišče iz Berlina začelo v Celovcu soditi 36 koroškim Slovencem zaradi ubežništva iz nemške vojske in sodelovanja z narodnoosvobodilnim uporniškim gibanjem. Tako imenovanemu ljudskemu sodišču iz Berlina je predsedoval zloglasni sodnik Roland Freisler, ki je 13 ljudi obsodil na smrt z obglavljenjem. Svojci obsojenih so še dolgo po izvedeni justifikaciji v Berlin pošiljali prošnje za pomilostitev, ker jih menda nihče ni obvestil o tem, da je bila usmrtitev že izvedena.