Pridige za vse nedelje v letu – vendar ne predolge Mokronožan postal prvi slovenski župan Maribora Umetnik čiste kiparske forme

Poznejši janzenistični pisec Jurij Japelj je po šolanju v Tuhinju in latinskih šolah v Ljubljani – gimnaziji in liceju – študiral bogoslovje v Gorici, Gradcu in Trstu, tam je bil leta 1769 tudi posvečen v duhovnika. V obdobju študija si je nabral obsežno jezikovno znanje: od živih jezikov je obvladal italijanščino, francoščino in angleščino. Po posvečenju je bil najprej kaplan pri Sv. Antonu v Trstu. Leta 1773 ga je ljubljanski škof Karel Herberstein poklical v Ljubljano za škofijskega tajnika in notarja, namenil pa mu je tudi glavno vlogo pri uresničevanju svojih janzenističnih knjižnih načrtov. Po njegovem naročilu je Japelj leta 1777 začel prevajati jožefinski Ta veliki katekizem s prašanjami in odgovori. Pripravljal je tudi knjige za cerkvene potrebe, med njimi Pridige za vse nedele skuzi lejtu (bile naj bi kratke, podajanje pa naj ne bi presegalo polurnega časovnega okvira). Japelj je pisal tudi posvetne pesmi, ki slovijo kot precej veseljaške. Velja za glavnega janzenističnega pisca pri nas. Rodil se je leta 1744 v Kamniku.

Leta 1881 se je v Mokronogu rodil pedagog in politik Viktor Grčar. Med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu, nato pa prostovoljec na solunski fronti. Po vojni se je preselil v Maribor in postal šolski upravitelj. Po prvih občinskih volitvah, ki so bile razpisane 26. aprila 1921, je bil kot socialist eden izmed štirih kandidatov za župana. Na županskih volitvah 13. junija 1921 je  v navezi  med socialnimi demokrati, komunisti in ob pomoči katoliške SLS postal prvi slovenski župan Maribora. Slovesna zaprisega je bila 25. julija 1921. Viktor Grčar je vplival zlasti na preusmeritev mariborske industrije, na komunalni razvoj mesta in utrditev kulturnih ustanov. Leta 1941 so ga nacisti izgnali v Srbijo. Leto pozneje je umrl v Čačku. V Mariboru so leta 1952 po njem poimenovali ulico.

Kipar  Zdenko Kalin  je študiral na akademiji v Zagrebu ter se izpopolnjeval v Franciji in Italiji. Od leta 1948 je na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani poučeval kiparstvo, bil pa je tudi njen rektor. V bronu, marmorju in žgani glini je ustvarjal portrete, otroške in ženske akte ter malo javno in spomeniško plastiko. Sprva klasično razumljen realistični kiparski koncept je preoblikoval v osebni slog, že zgodaj pa je sprejel pobude sodobnega kiparstva in postal predstavnik čiste kiparske forme. V tem smislu je cikel “Otroške igre” iz srede prejšnjega stoletja eden izmed vrhuncev njegovega ustvarjanja, leta 1942 pa je izdelal tudi enega najbolj znanih slovenskih kipov, “Pastirčka” oziroma “Dečka s piščalko”; ta je postal logotip Radiotelevizije Slovenija. Zaslužni profesor ljubljanske univerze in akademik Zdenko Kalin je prejel več nagrad, med njimi dvakrat Prešernovo: leta 1959 za plastiko na pročelju slovenskega parlamenta in leta 1982 za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Kipar Zdenko Kalin se je rodil leta 1911 v Solkanu.

Leta 1978 je parna lokomotiva z oznako 33-110 z vožnjo od Ljubljane do Postojne  končala obdobje parne vleke na železnicah po Sloveniji oziroma v  ljubljanskem železniškem vozlišču, ki je trajalo dobrih 130 let. Parna lokomotiva z oznako 33-110, ki je opravila zadnjo vožnjo, je bila izdelana leta 1943 v nemški tovarni MBA v Berlinu in so jo sprva uporabljali za vojaške prevoze na vzhodno bojišče. Nato je bila v rabi Jugoslovanskih železnic, po letu 1978 pa je pozabljena in zanemarjena obstala na stranskem tiru železniške postaje v Zalogu. Pozneje so jo temeljito obnovili in je od leta 2016 razstavljena v Parku vojaške zgodovine v Pivki.