Prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Velikonočni potres v Ljubljani Nacistični izgon koroških Slovencev *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Leta 1877 se je v Novem mestu rodil jezikoslovec Rajko Nahtigal. Med njegovimi številnimi pomembnimi znanstvenimi deli je zbudila velik mednarodni odmev odlična izdaja staroruskega epa “Slôvo o polkú Ígoreve” – Pesem o Igorjevem pohodu. V njej je rekonstruiral besedilo v idealen staroruski jezik iz 12. stoletja. Osrednje in najpomembnejše Nahtigalovo delo pa so nesporno “Slovanski jeziki”. V prvem delu te knjige je prikazana skupna slovanska prazgodovinska osnova, v drugem pa zgodovinski razvoj posameznih slovanskih jezikov. To temeljno delo je še danes priročnik za profesorje in študente slavistike po svetu. Jezikoslovec Rajko Nahtigal je bil od ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti njen redni član in prvi predsednik.

Ljubljano je leta 1895 – bila je velikonočna nedelja – malo pred polnočjo prizadel rušilni potres. Približno četrtina vseh hiš v mestu – takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev – je bila porušenih ali pa tako poškodovanih, da so jih morali pozneje dokončno podreti.  Potres je zahteval sedem človeških žrtev in nekaj ranjenih. Mnogi prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih.  V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči.

V Grgarju pri Gorici se je pred 110 leti (1913) rodil književnik in prevajalec Matej Bor, s pravim imenom Vladimir Pavšič. Pesmi ter literarne in gledališke kritike je začel objavljati v zadnjih predvojnih letih. Med narodnoosvobodilnim bojem je bil umetniški vodja slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, po vojni nekaj časa ravnatelj ljubljanske drame. Njegov ustvarjalni opus je izredno bogat. Že med vojno je izdal pesniško zbirko Previharimo viharje, napisal je več dramskih del za frontno gledališče, omenimo predvsem Raztrgance, Težko uro in Kolesa teme. Leta 1972 je pred našim mikrofonom prebral svojo pesem »V poletni travi«. *Posnetek  V dramatiki je po vojni opustil aktivistične igre in se posvetil družbeni kritiki in drugi sodobni tematiki. Po vojni je objavil več pesniških zbirk, najbolj odmeven je bil cikel Šel je popotnik skozi atomski vek. Prevedel je tudi številne Shakespearove drame in tako nadaljeval Župančičevo delo. Za svoje umetniško delo je bil Vladimir Pavšič – Matej Bor dvakrat nagrajen s Prešernovo nagrado, bil pa je tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

V jutranjih urah 14. aprila 1942 so nacistične enote začele izseljevati koroške Slovence, kar je do naslednjega dne prizadelo približno tisoč ljudi iz 300 družin. Nemškonacionalni krogi so izgon začeli pripravljati že pred nacističnim prevzemom oblasti v Avstriji. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 so 14. ter 15. aprila po neposrednem ukazu šefa SS Heinricha Himmlerja izvedli prvi val izselitev. Slovenske deportirance so prepeljali v osrednjo Nemčijo, kjer so morali ujeti v taboriščih služiti kot prisilni delavci. Na izpraznjene domove so oblasti naselile nemške optante iz Kanalske doline v Italiji, ki so se po dogovoru med Hitlerjem in Mussolinijem preselili v nemški rajh. Slovenski izseljenci so se na svoje opustošene domove lahko vrnili šele po koncu vojne, vendar so tudi tedaj naleteli na ovire in številna nasprotovanja tudi povojnih oblasti v Avstriji.