Kako je nastajalo Društvo slovenskih pisateljev ? Politik in gospodarstvenik s preloma stoletij Krajinar s Cerkniškega jezera

Zgodovina “Društva slovenskih pisateljev” sega v leto 1872, ko je “osnovalni odbor” na pobudo Davorina Trstenjaka ustanovil to do današnjih dni delujoče stanovsko pisateljsko društvo. Pravila je sestavil doktor Josip Vošnjak, ki je postal tudi društveni »denarničar« ali blagajnik, podpredsednik je postal doktor Radoslav Razlag, tajnik Maks Pleteršnik, za  odbornike pa so bili izvoljeni Josip Jurčič, Fran Erjavec, Josip Stritar, Josip Ogrinec in doktor Valentin Zarnik. Štiri mesece po ustanovitvi je imelo »Društvo slovenskih pisateljev« že 65 članov. Pozneje je njegovo delovanje zaradi nasprotij med staroslovenci in mladoslovenci zamrlo, leta 1885 pa so ga spet obudili in mu spremenili ime v “Pisateljsko podporno društvo”. To je skrbelo predvsem za počastitve umrlih pisateljev, urejanje nagrobnikov na ljubljanskem Navju in podobno. V obdobju med svetovnima vojnama je društvo še dvakrat spremenilo ime. "Društvo slovenskih pisateljev" se je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja začelo bolj ukvarjati z družbenimi vprašanji, predvsem s tistimi, ki zadevajo narodnost, ustvarjalno svobodo in politični pluralizem. Že leta 1967 je zahtevalo uvedbo slovenskega Televizijskega dnevnika in dosledno slovensko jezikovno podobo vseh oddaj, leta 1983 pa je v celoti zavrnilo nesprejemljiva skupna jugoslovanska jedra v šolstvu.

Politik in gospodarstvenik Karel Triler je v prvi slovenski narodni vladi, ki je bila ustanovljena 31. oktobra 1918, vodil oddelek za industrijo in trgovino. Študij prava je končal na Dunaju in bil nato odvetnik v Ljubljani in Tolminu. Uveljavil se je v telovadnem društvu Sokol, kjer je bil štiri leta starosta ljubljanske župe. Od leta 1902 je bil član ljubljanskega mestnega sveta in nato podžupan ter najtesnejši sodelavec Ivana Tavčarja. Bil je član upravnih svetov bank in hranilnic, predsednik uprave Združenih papirnic Vevče in upravni svetnik Narodne tiskarne. Politik in gospodarstvenik dr. Karel Triler se je rodil leta 1862 v Škofji Loki.

Slikar Lojze Perko je šolanje v Ljubljani končal leta 1939 in ga hotel nadaljevati na zagrebški umetnostni akademiji, kjer pa ga zaradi starosti niso sprejeli. Zato je leta 1940 zapustil domovino in nadaljeval študij na bolgarski umetnostni akademiji v Sofiji. Zaradi druge svetovne vojne se je moral vrniti domov in odložiti študij, ki ga je leta 1949 sklenil na umetnostni akademiji v Beogradu, kjer je pri črnogorskem slikarju Petru Lubardi končal še specialko. Najprej je slikal pejsaže in vedute iz Prekmurja, pozneje pa je kot svobodni umetnik živel v Cerknici in se popolnoma posvetil motivom iz Notranjske. Bil je odličen krajinar, ki se je izražal tudi v drugih motivnih zvrsteh. Znani so njegovi portreti otrok, v katerih je dosegel visoko stopnjo likovne svežine. V številnih slikah je ohranil izginjajoče podobe slovenske pokrajine, vaške arhitekture in kmečkega življa, med drugim je leta 1942 ilustriral Levstikovega Martina Krpana. Stalni zbirki njegovih del sta v Velenju in Cerknici. Lojze Perko se je rodil leta 1909 v Starem trgu pri Ložu.

Kmalu po novem letu 1943 so žene in dekleta začele hoditi pred ljubljanske zapore, kjer so najprej prosile in nato zahtevale izpustitev jetnikov in opustitev nasilnih dejanj. Enaindvajsetega aprila pred 80 leti (1943) se je skupina žensk okoli Angele Ocepek zbrala pred Kazino v Zvezdi, pred štabom italijanskih okupacijskih sil in glasno zahtevala spoštovanje človekovih pravic, prenehanje streljanja talcev, neovirano pošiljanje paketov s hrano interniranim in drugo. Protesti žensk so se ob nasilnem posredovanju vojaštva nadaljevali ob sredah. Okupacijske oblasti so maja tistega leta prevzele njihovo spomenico z zahtevami za spoštovanje osnovnih človekovih pravic zaprtih in interniranih. Kljub neupoštevanju so bili ljubljanski protesti žensk med italijansko okupacijo pomembno sporočilo upora in človečnosti.