Umetnostni zgodovinar in daljnoviden politik Prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo Taborniki in taborniška organizacija

Ko je protestantski pisec in teolog Jurij Dalmatin dobil dovoljenje revizijske komisije za tisk slovenskega prevoda Biblije, je izbral tiskarja Samuela Selfischa v Wittenbergu v Nemčiji. Ta je ponudil ugodno ceno papirja in nizko odškodnino za izposojene lesoreze, ki so jih uporabili že za tisk izvirne Lutrove Biblije. Na današnji dan pred 440 leti (1583) so z dragocenim rokopisom slovenskega prevoda, ki so ga zavili v povoščeno platno, na konjih odpotovali k tiskarju na Nemško. Na skoraj mesec dni dolgi poti so Dalmatina spremljali Adam Bohorič kot namestnik glavnega korektorja, tiskarski pomočnik Lenart Mravlja ter tehnična sodelavca Adam Bohorič mlajši in Janž Znojilšek. V rekordnem času so natisnili in zvezali 1500 izvodov, od tega 50 na boljšem papirju. Na silvestrovo so se iz Wittenberga v hudi zimi odpravili v domovino. S seboj so nosili le darilne izvode, preostale pa so zaradi nevarnosti zaplembe tovorili v sodih in skrinjah, kot je bilo tedaj v navadi za običajno trgovsko blago. V Ljubljano so prišli februarja leta 1584; to letnico nosijo tudi izvodi slovenskega prevoda Biblije, ki seveda niso bili poceni. Po nekaterih izračunih je vsaka teh razkošnih in obsežnih knjig z močnimi lesenimi platnicami, prevlečenimi z belim in črnim usnjem ter s kovinskimi ogli in sponkami, stala toliko kot par dobrih volov.

Duhovnik, umetnostni zgodovinar, kritik, pisatelj, prevajalec in diplomat Izidor Cankar si je kot politik prizadeval za tako obliko nove države, ki bi omogočala samobitnost slovenskega  naroda. Zato je bil  leta 1920 med  organizatorji avtonomistične izjave slovenskih kulturnih delavcev. Istega leta je na ljubljanski univerzi utemeljil študij umetnostne zgodovine. Med drugim je reorganiziral Narodno galerijo in bil pobudnik ustanovitve Moderne galerije v Ljubljani. Leta 1926 je zapustil duhovniški stan in se desetletje pozneje podal v diplomacijo. Bil je veleposlanik Kraljevine in pozneje Titove Jugoslavije v Argentini, Kanadi in Grčiji. Ves medvojni čas si je prizadeval za pravično povojno ureditev slovenskih meja, še posebej za vprašanje Slovenskega primorja. To je razvidno tudi iz izbranih dnevniških zapiskov, v katerih je Izidor Cankar z mojstrsko roko pisatelja in kronista označil tudi razmere med vodilnimi silami v vojni in njihovimi predstavniki. Umetnostni zgodovinar, kritik, pisatelj, prevajalec in diplomat Izidor Cankar, bratranec pisatelja Ivana Cankarja, se je rodil leta 1886 v Šidu v Vojvodini.

Posebno mesto v slovenski književnosti zavzema pisateljica, publicistka in odločna bojevnica za ženske pravice Zofka Kveder. V svojih delih je prikazovala žensko kot žrtev razrednega in družinskega zatiranja ter zlagane civilizacije. Taka je téma zbirke črtic “Misterij žene”, pa tudi protivojnega romana v pismih “Hanka”. V svojem najbolj uspelem delu, romanu »Njeno življenje«, se z vidika psihološkega determinizma kritično loteva institucije meščanskega zakona, katerega žrtev Tilda Ribič je tudi naslovni lik romana. V štiridejanki “Pravica do življenja” pa zagovarja pravico ženske do izbire življenjskega sopotnika po svoji volji. *Posnetek  Pravi poznavalka njenega dela dr. Katja Mihurko Poniž. Ivan Cankar je o njej napisal, da je prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo. Zofka Kveder se je rodila leta 1878 v Ljubljani.

Taborniška organizacija, ki je ena največjih mladinskih prostovoljskih organizacij v Sloveniji, neprekinjeno deluje od 22. aprila 1951. Danes je v zvezi tabornikov okrog sedem tisoč članic in članov. Izraz “tabornik” je prvič uporabil Hinko Pajer leta 1924. S tem izrazom poimenuje pripadnike tako skavtskega kot tudi gozdovniškega gibanja. Slovenski skavti so nastali leta 1922, naslednje leto pa je bil prvi skavtski tabor v Kamniški Bistrici. Leta 1925 je nastala tudi gozdovniška organizacija, ki se je kmalu preimenovala v Jugoslovansko gozdovniško ligo. Vojna je prekinila delovanje tako skavtske kot gozdovniške organizacije.