Dramatik kritično obravnaval slovensko kulturno in politično življenje Književnik postal referent za propagando Slovenskega domobranstva Z balkona Pretorske palače v Kopru prvič govorili v slovenščini *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Konec aprila pred 130 leti (1893), natančnega datuma se ne da ugotoviti, je na Dunaju izšel prvi majski list z naslovom "Slovenski delavci in delavke". Majski listi so bili propagandne brošure, ki jih je slovenska socialdemokratska stranka tiskala v počastitev 1. maja. So posebnost v evropskem delavskem gibanju. Nastali so kot izraz finančne nemoči, da bi ta stranka imela svoj časopis v slovenščini. Ker so slovenski socialisti kljub temu želeli dostojno proslaviti delavski praznik, so začeli izdajati majske liste. To je bilo skupno ime za prvomajske brošure, ki so sicer izhajale z različnimi imeni (Prvi majnik, Prvi maj, Majski spisi, Majski glas). Od leta 1898 so izhajali nepretrgano vse do prve svetovne vojne, v obdobju med obema vojnama pa so jih izdajali tudi komunisti. V brošurah so bili politični in literarni članki, ubrani na delavska vprašanja in s posebnim poudarkom na praznovanju prvega maja, grafično pa so bili majski listi opremljeni z vinjetami, grafikami in risbami naših in tujih umetnikov. Med sodelavci so bili tudi Oton Župančič, Ivan Cankar, Zofka Kvedrova, Etbin Kristan in Henrik Tuma.

Leta 1906 se je v Ljubljani rodil pisatelj, dramatik in esejist Ivan Mrak. Vse življenje je bil svobodni umetnik. Sprva je pisal črtice in novele, pozneje pa predvsem drame. Po letih precej neuspešnega dela je leta 1938 ustanovil Mrakovo gledališče; dobro desetletje prej je namreč uprizoril svojo avantgardno dramo »Obločnica, ki se prebuja« in izzval škandal ter zavračanje. Sicer pa je za prvo ustvarjalno obdobje Ivana Mraka značilna dramatika, v kateri kritično obravnava slovensko kulturno in politično življenje. Povojno obdobje mu ni bilo naklonjeno. Večina njegovih dram je izšla v samozaložbi, igrali pa so jih predvsem na amaterskih odrih. Predstave je režijsko vodil Mrak sam in v njih igral tudi eno ali več vlog. Prvo priznanje je doživel šele leta 1966, ko so v ljubljanski Drami uprizorili njegovo himnično tragedijo Marija Tudor.

Pravnik, pisatelj in publicist Stanko Kociper je v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo in tedaj tudi začel pisati prozo. Po italijanski kapitulaciji se je pridružil slovenskemu domobranstvu in postal referent za propagando ter urednik lista Slovenski domobranec. Jeseni 1944 je bil, domnevno zaradi nestrinjanja z nemškimi oblastmi ob cenzuriranju njegovih govorov, iz domobranstva odpuščen, postal je osebni tajnik generala Leona Rupnika, leta 1945 pa tudi njegov zet. O slovenski kolaboraciji in njeni naslonitvi na oborožene sile najprej italijanskega in nato nemškega okupatorja je leta 1994 povedal. *Posnetek  Ob koncu vojne je zapustil Slovenijo ter se po begunskem taborišču odselil v Argentino. Tam je bil med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije. Leta 1942 je napisal roman Goričanec, v katerem poveličuje ljubezen do zemlje in kmečkega življenja. Zanj je leto pozneje prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Zadnje njegovo delo je knjiga spominov Kar sem živel, v kateri je opisal svoje življenje in zlasti delovanje v domobranskih vrstah med vojno in takoj po njej. Stanko Kociper se je rodil leta 1917 v Mariboru.

30. aprila 1945 so v Koper prispele prve enote slovenske partizanske vojske. Naslednjega dne, v torek, 1. maja 1945, je bila na Piazzi Roma, zdajšnjem Titovem trgu, velika slovesnost, na kateri se je zbrala množica prebivalcev. Kronisti so ob tem zapisali, da so tedaj prvič v zgodovini mesta zbrani na trgu z balkona Pretorske palače slišali tudi slovenščino.