Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O začetkih železnice na Slovenskem
“Miklova Zala” − ena najbolj priljubljenih ljudskih iger
Kirurg in bolnišnica za predšolsko invalidno mladino na Stari Gori
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Leta 1721 se je v Ljubljani rodil duhovnik, gospodarstvenik in mecen Peter Pavel Glavar. Bil je nezakonski sin malteškega barona Petra Jakoba Testaferrate in Marije z Gore pri Komendi, ki je bila zaposlena kot strežnica v njegovi graščini. Mati je otroka pustila pred vrati komendske graščine, ob njem pa potrdilo o krstu. Komendski kaplan Andrej Rogelj ga je dal v rejo k družini Basaj v Vopolje pri Cerkljah. Skupaj z Basajevim domačim sinom Jernejem je Glavar obiskoval jezuitski kolegij v Ljubljani in šolanje nadaljeval v Gradcu, kjer je leta 1742 dosegel naziv magister teologije in filozofije. Dve leti pozneje je postal najemnik malteškega posestva v Komendi, tamkajšnji kaplan in nato župnik. Potem ko je kupil grad Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem, se je posvetil kmetijskemu gospodarstvu, zlasti čebelarstvu, in razsvetljevanju ljudi. Kot vnet član Kranjske kmetijske družbe se je ukvarjal z različnimi poskusi v kmetijstvu in pisal predvsem o čebelarstvu. Na gradu je ustanovil tudi čebelarsko šolo in podpiral ustanavljanje čebelarskih zadrug. Številnim dijakom je pomagal z denarno podporo. Peter Pavel Glavar je svoje premoženje zapustil revežem, nekaj pa ga je namenil za zidavo bolnišnice v Komendi.
Potem ko so prvo železnico na evropskih tleh zgradili v Angliji in v Nemčiji, so bili prvi železniški tiri na slovenskem ozemlju položeni ob koncu prve polovice devetnajstega stoletja. Takratna habsburška monarhija se je odločila za graditev železniške povezave med prestolnico Dunajem in Trstom ob jadranski obali, ki je postal »okno v svet« podonavske monarhije. Progo je sprva gradila avstrijska država, toda zaradi slabih finančnih razmer jo je izročila v izkoriščanje Južnim železnicam, družbi, ki je upravljala vse železnice na avstrijskem jugu. Del južne železnice, dvotirne železniške proge Dunaj−Maribor−Ljubljana−Trst, dokončane konec petdesetih let devetnajstega stoletja, je bil tudi odsek med Šentiljem in Celjem. Speljan je bil skozi dva predora, 190 metrov dolgega šentiljskega in 460 metrov dolgega v predmestju Košaki. Prvi se je nadaljeval z viaduktom čez dolino Pesnice s 46 oboki. Predora in viadukt so sodili med najzahtevnejše gradbene objekte na progi. Prvi vlak je po na novo zgrajenem delu južne železnice prisopihal čez pesniški viadukt do Maribora 2. maja 1846. Prva slovesna vožnja od Gradca do Celja je potekala natanko mesec dni pozneje, še enajst let je bilo nato potrebnih, da je prvi vlak z Dunaja pripeljal na železniško postajo v Trstu.
Pripovednik, urednik in literarni zgodovinar Jakob Sket je v Gradcu študiral klasično filologijo, slovenščino in nemščino ter doktoriral leta 1878. Ob poučevanju na celovški gimnaziji, kjer je nadaljeval delo Antona Janežiča, je bil urednik revije Kres, odbornik ter ravnatelj Mohorjeve družbe in eden izmed urednikov njenih zbirk. Predvsem po njegovi zaslugi sta pri Mohorjevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Napisal je avtobiografski roman in nekaj poznoromantičnih novel ter zbral in objavil “Slovenske balade in romance”. Njegovo osrednje leposlovno delo je povest iz turških časov “Miklova Zala”, ki je dosegla izreden uspeh, bila večkrat dramatizirana in postala ena najbolj priljubljenih ljudskih iger. Gledalci so jo razumeli ne le kot resnično zgodbo koroškega dekleta iz leta 1784, ki mu uspe rešiti se turškega suženjstva, ampak kot pripoved o usodi slovenskega naroda, ki je preživel tudi najhujše zgodovinske preizkušnje. Jakob Sket se je rodil leta 1852 v Mestinju pri Šmarju pri Jelšah.
Zdravnik, profesor in publicist Franc Derganc je po študiju v Ljubljani, Zagrebu, Pragi in Beogradu leta 1935 diplomiral iz medicine in se specializiral v kirurgiji. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt, leta 1943 pa se je pridružil partizanom, skrbel za ranjence iz bojev za Trst in operiral v partizanskih bolnišnicah Franja in Pavla. Po vojni je bil izredni profesor za osnove fizikalne medicine in rehabilitacijo na medicinski fakulteti v Ljubljani. Uspešno je zdravil osteoartikularno tuberkulozo in reševal probleme najmlajših invalidov: sodeloval je pri ustanavljanju bolnišnice za predšolsko invalidno mladino na Stari Gori. Tam je bila prva fizioterapevtka Marija Karlevaris, ki se je doktorja Derganca takole spominja. *Posnetek Bolnišnico v Šempetru pri Novi Gorici, v kateri je tudi delal, so pozneje imenovali po njem. Franc Derganc se je rodil leta 1911 v Ljubljani.
6344 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
O začetkih železnice na Slovenskem
“Miklova Zala” − ena najbolj priljubljenih ljudskih iger
Kirurg in bolnišnica za predšolsko invalidno mladino na Stari Gori
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Leta 1721 se je v Ljubljani rodil duhovnik, gospodarstvenik in mecen Peter Pavel Glavar. Bil je nezakonski sin malteškega barona Petra Jakoba Testaferrate in Marije z Gore pri Komendi, ki je bila zaposlena kot strežnica v njegovi graščini. Mati je otroka pustila pred vrati komendske graščine, ob njem pa potrdilo o krstu. Komendski kaplan Andrej Rogelj ga je dal v rejo k družini Basaj v Vopolje pri Cerkljah. Skupaj z Basajevim domačim sinom Jernejem je Glavar obiskoval jezuitski kolegij v Ljubljani in šolanje nadaljeval v Gradcu, kjer je leta 1742 dosegel naziv magister teologije in filozofije. Dve leti pozneje je postal najemnik malteškega posestva v Komendi, tamkajšnji kaplan in nato župnik. Potem ko je kupil grad Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem, se je posvetil kmetijskemu gospodarstvu, zlasti čebelarstvu, in razsvetljevanju ljudi. Kot vnet član Kranjske kmetijske družbe se je ukvarjal z različnimi poskusi v kmetijstvu in pisal predvsem o čebelarstvu. Na gradu je ustanovil tudi čebelarsko šolo in podpiral ustanavljanje čebelarskih zadrug. Številnim dijakom je pomagal z denarno podporo. Peter Pavel Glavar je svoje premoženje zapustil revežem, nekaj pa ga je namenil za zidavo bolnišnice v Komendi.
Potem ko so prvo železnico na evropskih tleh zgradili v Angliji in v Nemčiji, so bili prvi železniški tiri na slovenskem ozemlju položeni ob koncu prve polovice devetnajstega stoletja. Takratna habsburška monarhija se je odločila za graditev železniške povezave med prestolnico Dunajem in Trstom ob jadranski obali, ki je postal »okno v svet« podonavske monarhije. Progo je sprva gradila avstrijska država, toda zaradi slabih finančnih razmer jo je izročila v izkoriščanje Južnim železnicam, družbi, ki je upravljala vse železnice na avstrijskem jugu. Del južne železnice, dvotirne železniške proge Dunaj−Maribor−Ljubljana−Trst, dokončane konec petdesetih let devetnajstega stoletja, je bil tudi odsek med Šentiljem in Celjem. Speljan je bil skozi dva predora, 190 metrov dolgega šentiljskega in 460 metrov dolgega v predmestju Košaki. Prvi se je nadaljeval z viaduktom čez dolino Pesnice s 46 oboki. Predora in viadukt so sodili med najzahtevnejše gradbene objekte na progi. Prvi vlak je po na novo zgrajenem delu južne železnice prisopihal čez pesniški viadukt do Maribora 2. maja 1846. Prva slovesna vožnja od Gradca do Celja je potekala natanko mesec dni pozneje, še enajst let je bilo nato potrebnih, da je prvi vlak z Dunaja pripeljal na železniško postajo v Trstu.
Pripovednik, urednik in literarni zgodovinar Jakob Sket je v Gradcu študiral klasično filologijo, slovenščino in nemščino ter doktoriral leta 1878. Ob poučevanju na celovški gimnaziji, kjer je nadaljeval delo Antona Janežiča, je bil urednik revije Kres, odbornik ter ravnatelj Mohorjeve družbe in eden izmed urednikov njenih zbirk. Predvsem po njegovi zaslugi sta pri Mohorjevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Napisal je avtobiografski roman in nekaj poznoromantičnih novel ter zbral in objavil “Slovenske balade in romance”. Njegovo osrednje leposlovno delo je povest iz turških časov “Miklova Zala”, ki je dosegla izreden uspeh, bila večkrat dramatizirana in postala ena najbolj priljubljenih ljudskih iger. Gledalci so jo razumeli ne le kot resnično zgodbo koroškega dekleta iz leta 1784, ki mu uspe rešiti se turškega suženjstva, ampak kot pripoved o usodi slovenskega naroda, ki je preživel tudi najhujše zgodovinske preizkušnje. Jakob Sket se je rodil leta 1852 v Mestinju pri Šmarju pri Jelšah.
Zdravnik, profesor in publicist Franc Derganc je po študiju v Ljubljani, Zagrebu, Pragi in Beogradu leta 1935 diplomiral iz medicine in se specializiral v kirurgiji. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt, leta 1943 pa se je pridružil partizanom, skrbel za ranjence iz bojev za Trst in operiral v partizanskih bolnišnicah Franja in Pavla. Po vojni je bil izredni profesor za osnove fizikalne medicine in rehabilitacijo na medicinski fakulteti v Ljubljani. Uspešno je zdravil osteoartikularno tuberkulozo in reševal probleme najmlajših invalidov: sodeloval je pri ustanavljanju bolnišnice za predšolsko invalidno mladino na Stari Gori. Tam je bila prva fizioterapevtka Marija Karlevaris, ki se je doktorja Derganca takole spominja. *Posnetek Bolnišnico v Šempetru pri Novi Gorici, v kateri je tudi delal, so pozneje imenovali po njem. Franc Derganc se je rodil leta 1911 v Ljubljani.
Neveljaven email naslov