Škofijski sedež se seli ob Dravi navzdol Bibliotekar in literarni zgodovinar Naslovna vloga v prvem slovenskem barvnem filmu *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Leta 1580 je Karel Habsburški, vladar Notranjeavstrijskih dežel in pozneje ustanovitelj graške univerze, od tržaškega škofa Coretta kupil posestvo Lipica s kobilarno kraških konj. Izbira samega kraja in časa ni bila naključna. Že v antiki je bila tam razvita konjereja, potomci konj iz teh krajev pa so bili tudi v srednjem veku cenjeni kot odlični turnirski konji. Sprva je bila naloga Lipice oskrba Karlove prestolnice – Gradca – z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna Lipica velja za najstarejšo nepretrgano delujočo kobilarno na svetu, čeprav so njene konje vzrejali tudi drugod, saj so se zaradi vojnih in drugih nevarnosti pogosto selili ali pa bili zaradi bližine vojaških operacij odpeljani. Njeno novejše obdobje se je začelo leta 1947, ko je po umiku zavezniških sil postala del ozemlja Federativne ljudske republike Jugoslavije in so ji dodelili 11 konj iz črede, ki so jo med vojno v Lipici zaplenili Nemci.

Potem ko je Konzistorialna kongregacija v Vatikanu nekaj dni prej potrdila spremembo meje med sekovsko in lavantinsko škofijo, je 19. maja 1857 sprejela še poseben odlok, po katerem se je sedež lavantinske škofije preselil iz Šent Andraža v Labotski dolini na Koroškem v Maribor. Zasluge za to nosita predvsem lavantinski škof  Anton Martin Slomšek in tedanji salzburški nadškof Maximilian Joseph von Tarnóczy. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je začela spomladi 1859. Večino premičnin – tudi arhiv – so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor.

Literarni zgodovinar in bibliotekar Jože Šifrer je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz slavistike ter nato poučeval na gimnazijah v Ljubljani in Kranju, od leta 1976 pa je vodil rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Kot sourednik kataloga za razstavo Zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice je bil leta 1982 avtor dveh besedil: Slovensko rokopisno gradivo in Redki slovenski tiski. Objavljal je tudi gledališke in literarne recenzije, literarnozgodovinske eseje in članke o pripovednikih ter napisal dve monografiji o pisatelju Franu Saleškem Finžgarju. Uredil je tudi ustvarjalni opus brata Toneta, pesnika, ki so ga leta 1942 kot talca ustrelili v koncentracijskem taborišču Mauthausen, z naslovom »Mladost na vasi«, leta 2007 pa je izdal večerniški roman o časih zadružništva »Polje, kdo bo tebe Ijubil?« Za svoj prispevek v bibliotekarstvu je prejel Čopovo diplomo, bil pa je tudi častni član slavističnega društva Slovenije. Literarni zgodovinar in bibliotekar Jože Šifrer se je rodil leta 1922 v Žabnici na Gorenjskem.

Igralec Boris Kralj je v začetku petdesetih let dvajsetega stoletja debitiral v ljubljanski Drami in ji ostal zvest tri desetletja. Od pustolovsko radoživih in trpko zasanjanih mladostnih junakov je prešel k značajskim vlogam klasičnega in sodobnega repertoarja. Ustvaril je vrsto polnokrvnih ljudskih likov, pa tudi razkrojenih sodobnih antijunakov. Na filmskem platnu se je uveljavil v Dolini miru ter z naslovno vlogo v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus. Boris Kralj je objavil še pesniško zbirko Poslavljanja in knjigo Štirje letni časi. Tukaj je odlomek, prebran leta 1989. *Posnetek Že v študentskih letih je sodeloval pri Radiu Ljubljana kot recitator in interpret številnih vlog ter postal eden najpomembnejših radijskih igralcev svojega časa. Boris Kralj se je rodil leta 1929 v Cerknici.