“Nostra maxima culpa” Kranjčanka in njeno mesto med najboljšimi alpinistkami sveta Med poplavo je na Celjskem življenje izgubilo 22 ljudi *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Katoliški duhovnik Anton Vogrinec je imel med službovanjem v versko mešanih nemških krajih na Koroškem veliko stikov s protestanti in takrat je začutil potrebo po spremembah nekaterih struktur v verski skupnosti. Plod tega razmišljanja je bila obsežna knjiga “Nostra maxima culpa”, natisnjena leta 1904. V njej med drugim prikazuje šibkost verskega pouka, utemeljuje potrebnost reform v liturgiji ter poziva Cerkev, naj se poveže z brezpravnim delavskim slojem, pospešuje izobrazbo preprostega ljudstva ter se otrese konservativnosti. Rimska kongregacija je to delo uvrstila na seznam prepovedanih knjig, Vogrinec pa je moral še istega leta podpisati preklic “vseh napačnih in zmotnih misli”, ki jih je bil napisal. Zaradi svoje narodne zavednosti je Anton Vogrinec po plebiscitu veliko pretrpel, pa tudi veliko pripomogel k temu, da je župnija Libeliče leta 1922 pripadla Jugoslaviji. Duhovnik Anton Vogrinec se je rodil pred 150 leti (1873) v Zgornji Pristavi pri Ptuju.

Teolog in kasnejši škof Vekoslav Grmič je v Mariboru maturiral na klasični gimnaziji ter po doktoratu postal predavatelj za dogmatično teologijo, leta 1972 pa redni profesor na mariborskem oddelku teološke fakultete. Leta 1978 je po  smrti škofa Maksimiljana Držečnika prevzel vodenje mariborske škofije kot pomožni škof in kapitularni vikar. Škof ni postal nikoli, po eni od razlag naj bi k temu prispeval obisk pri papežu Janezu Pavlu II. leta 1980. Papežu naj bi po nekaterih pričevanjih navdušeno razlagal, da je komunizem pravzaprav laizirani evangelijski nauk o bratski skupnosti vseh ljudi. Toda poljski papež je preveč dobro poznal poljski komunizem, da bi se lahko strinjal z Grmičem. Ostal je naslovni škof in kljub pritiskom ohranil zvestobo svojim prepričanjem. Njegovo škofovsko geslo je bilo: “Oznanjaj evangelij!” Osnovno usmeritev njegove teologije je predstavljal  dialog z različno mislečimi ljudmi; po njegovem je vsaka teologija nesmiselna, če je le papirnata oziroma če se ne zna približati svetu in razmeram časa. Zaradi zavzemanja za socializem, za reformo sistema in za graditev boljšega sveta ter zaradi sodelovanja v tedanji socialistični zvezi, se ga je oprijela oznaka “rdeči škof”. *Posnetek   Škof Vekoslav Grmič – rodil se je na današnji dan pred 100 leti (1923) v Dragotincih pri Svetem Juriju ob Ščavnici je bil tudi častni meščan mesta Maribor.

Alpinistka Nadja Fajdiga je že kot gimnazijka od leta 1942 naprej sodelovala s partizanskim odporniškim gibanjem, po vojni pa je postala inženirka elektrotehnike in je najprej delala na Onkološkem inštitutu kot asistentka na betatronu, s katerim so obsevali obolele za rakom. V tistem času je veljala za najboljšo jugoslovansko alpinistko. Skupaj z Antejem Mahkoto sta preplezala prvenstvene smeri v Kanjavcu, Triglavu in Veliki Tičarici.  Nadja je bila prva ženska v Zajedi Šit, Ašenbrenerjevi smeri v Travniku, Veliki zajedi v Cimi Su Alto v Dolomitih, v Zahodni steni Malega Druja ter v Severni steni Matterhorna. Alpinistka Nadja Fajdiga – rodila se je leta 1926 v Kranju – je v  alpinističnem muzeju Reinholda Messnerja našla mesto med tremi najboljšimi alpinistkami na svetu.

V prvih junijskih dneh leta 1954 so bile v severnem delu osrednje Slovenije hude padavine, po nekajdnevnem deževju se je s 4. na 5. junij "utrgal oblak" nad zahodnim Pohorjem in Paškim Kozjakom. Samo v Celju je padlo več kot 100 litrov dežja na kvadratni meter, najbolj pa je deževalo ob reki Hudinji in njenih pritokih. V nekaj nočnih urah leta 1954 naj bi bilo po strokovni oceni steklo skozi Škofjo vas približno 430 sekundnih kubičnih metrov vode, to je več kot 140-kratni povprečni letni pretok in skoraj 3.000-kratna količina vode sicer zelo nizke Hudinje. Rušilno silo vode so takrat še krepko povečale razne naplavine, zlasti hlodovina. Reka Hudinja je v Vojniku za nekaj sto metrov prestavila most. Gmotna škoda, ki jo je povzročila vodna katastrofa, je bila neizmerna, saj je, razen nekoliko višjega starega mestnega jedra, bilo pod vodo celotno Celje. Med poplavo junija 1954  je na Celjskem življenje izgubilo 22 ljudi.