Tolminski kmečki upor Zgodovinar, geograf in skladatelj Slovenska gimnazija v begunskem taborišču v Vetrinju

Upor kmetov na Tolminskem, Goriškem in delu Kranjske pred 310 leti (1713) je bil zadnji veliki kmečki upor na Slovenskem. Tolminci so se uprli zaradi davkov, ki jih je pobiral goriški stavbni pisar Bandel in na ta račun sam zelo obogatel. Pritožbe na Dunaj niso bile uslišane, Bandel pa je dal nekaj upornih kmetov zapreti v goriško ječo. Približno 500 ogorčenih kmetov se je zbralo, da bi osvobodili svoje tovariše. Pri solkanskem pokopališču so razgnali četo dragoncev in mušketirjev ter skupaj z uporniki s Tolminskega izsilili izpustitev zaprtih. Kmetje v Rihenbergu so zahtevali odpravo vseh davkov. Ker se je upor širil, je cesarjev dvorni svet sklenil, da pošlje na Tolminsko 600 vojakov nemške pehote in 200 konjenikov. Prvi so prišli krajišniki iz Vojne krajine ter v nekaj dneh pokorili upornike in jih več sto tudi zajeli. Kraševcem so prišli na pomoč Tolminci, zbralo se jih je približno tisoč. Na poti proti Krasu, pri Solkanu, so 14. junija 1713 srečali vojake in vnel se je boj, kmetje so bili poraženi in krajišniki so kmalu pokorili vso Tolminsko.

Skladatelj, pianist, zborovodja in glasbeni pedagog Vasilij Mirk se je rodil leta 1884 v Trstu. Študiral je na Dunaju, v Gradcu in Trstu. Bil je učitelj zgodovine in zemljepisa, hkrati pa je poučeval tudi na glasbenih šolah. Učil je harmonijo in kontrapunkt na srednji glasbeni šoli ter na pedagoški akademiji v Ljubljani, ves čas pa je deloval tudi kot zborovodja in spremljevalec na klavirju, kot glasbeni kritik in publicist. Kot skladatelj je pisal samospeve ter klavirske in zborovske skladbe. Slišali bomo odlomek njegove priredbe ljudske pesmi Kukavica v izvedbi Akademskega pevskega zbora Maribor. Dirigent je bi Jože Fürst. *Posnetek Dela Vasilija Mirka odlikujeta izrazita, delno na ljudsko izročilo naslonjena melodika in občutek za lirično razpoloženje. Zaradi obojega so bila njegova dela, zlasti zborovske skladbe, zelo priljubljena.

Leta 1919 je bil Vincenc Muhič prvič in nato še trikrat izvoljen za župana avstrijskega Gradca. Na tem položaju je ostal do leta 1934, ko ga je med februarsko vstajo umaknil Dollfussov režim. Muhič se je rodil v družini krojaškega pomočnika pri Lenartu v Slovenskih goricah in se izučil za peka. Politično kariero je začel leta 1904, ko je bil kot socialdemokrat izvoljen v graški občinski svet. Po prvi svetovni vojni je bil član najprej začasnega in nato konstitutivnega Državnega zbora Republike Nemške Avstrije. Kot graški župan je po dunajskem vzoru reševal stanovanjsko stisko v mestu. Iz tistega časa je znan Muhičev stanovanjski blok na Tržaški cesti v Gradcu. Vincenc Muhič je ohranjal stike z domačim okoljem. Znano je tudi, da je avgusta 1927 na graškem kolodvoru sprejel pevski zbor ter približno 500 gostov iz Maribora in se udeležil večernega koncerta slovenskih pesmi. Pred 90 leti (1933) je bil razglašen za častnega občana Gradca. Njegovo spominsko ploščo najdemo na stopnišču graške mestne hiše.

Leta 1945 je v slovenskem begunskem taborišču v Vetrinju na avstrijskem Koroškem začela delovati slovenska gimnazija. Obiskovalo jo je 85 dijakinj in dijakov – otrok beguncev, ki so v zadnjih dneh vojne zapustili Slovenijo. Britanske zasedbene oblasti so zagotovile tri učilnice v hiši blizu taborišča, nekdanjemu ravnatelju klasične gimnazije v Ljubljani profesorju Marku Bajuku pa je uspelo zbrati učiteljski zbor. Pouk je potekal redno vsak dan, čeprav dijaki sprva niso imeli na voljo učbenikov, papirja ali pisal. Med bolj znanimi dijaki gimnazije v Vetrinju sta bila poznejša kardinala Alojzij Ambrožič ter finančnik, politik in predsednik slovenske vlade Andrej Bajuk. Gimnazija, ki je delovala do marca 1950, se je pozneje preselila v Špital ob Dravi.