Vitez, ki je gradil železniške povezave Pot do novega Deželnega gledališča Protivladne demonstracije na pragu svetovne vojne *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Leta 1875 se je v Trstu rodil železničarski inženir Maks Klodič, vitez Sabladoski. Gradbeništvo je študiral na Dunaju. Med njegovimi pomembnejšimi stvaritvami so bohinjska, turska in belokranjska železniška proga ter povezava Gorice s Trbižem. Znan je tudi kot pisec izčrpnih monografij o bohinjskem, karavanškem in turskem predoru. 

Leto dni po tistem, ko je pogorela stavba Deželnega gledališča v Ljubljani, ki je stala na prostoru današnje Slovenske filharmonije, se je kranjski deželni odbor odločil, da postavijo novo gledališče. Zanj so izbrali načrt dveh čeških arhitektov in na današnji dan leta 1890 zasadili prvo lopato za novo Deželno gledališče, v katerem je zdaj Opera Slovenskega narodnega gledališča. Že čez dva meseca so vzidali temeljni kamen, novo gledališče pa so odprli septembra 1892.

Avgusta 1938 je bila v Mariboru napovedana velika slovesnost, posvečena 20. obletnici nastanka nove države – Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev – kraljevine Jugoslavije. V napetem ozračju po priključitvi Avstrije tretjemu rajhu  so se oblasti zbale širših protinacističnih protestov in izražanja narodne zavesti, zato so jubilejno slovesnost prepovedale. Demonstracije proti nacistični grožnji in zunanjepolitični usmeritvi vlade Milana Stojadinoviča so res organizirali. Udeleženci so zahtevali politično in vojaško naslonitev Jugoslavije na Češkoslovaško, Francijo in Sovjetsko zvezo.

Po tistem, ko se je 6. avgusta 1950 ob jugoslovansko-italijanski državni meji razširila novica, da se lahko obmejni prebivalci obeh držav srečajo na sredi mednarodnega mejnega prehoda v Rožni Dolini, na tako imenovani nikogaršnji zemlji pod železniškim mostom, je ob meji zavladalo precejšnje vznemirjenje.  Tistega dne se sicer ni zbralo veliko ljudi, se je pa razširila govorica, da bo srečanje mogoče ponoviti naslednjo nedeljo, 13. avgusta 1950. Zapornice so se odprle, številni so izkoristili priložnost in pohiteli po ulicah Gorice.  Anton Furlan je o tem povedal *Posnetek  Po nekaj urah so se vračali domov in še prej v na hitro odprtih goriških trgovinah pokupili stvari, ki jih ni bilo mogoče dobiti v Jugoslaviji. Najbolj zaželene so bile sirkove metle in prav ta nakup na drugi strani tedaj še tesno zaprte državne meje je dogodku dneva dal ime, ki se je še desetletja obdržalo v zavesti ljudi – nedelja sirkovih metel.