Desetletja glasbenega ustvarjanja Sporočila Bogojinske resolucije "V Kraljestvu Zlatoroga"

Pedagog, pevovodja, skladatelj in organist Franjo Luževič se je glasbi posvetil kot organist v teharski cerkvi in član različnih teharskih pevskih društvih. Mestno orglarsko šolo v Celju je končal leta 1921 in nato odšel na Ptuj, kjer je deloval kot organist pri tamkajšnjih minoritih, tajnik župnijskega izobraževalnega in bralnega društva ter zborovodja društvenega zbora Slavček. Med 2. svetovno vojno je bil tudi profesor petja na vukovarski gimnaziji. Od jeseni 1945 je tri šolska leta poučeval glasbo na ptujski gimnaziji, kjer je vzpostavil mladinski pevski zbor s 120 pevci in pevkami in leta 1947 med srednješolskimi zbori dosegel prvo mesto na okrožnem tekmovanju v Mariboru. Njegov glasbeni opus zavzema skoraj 200 pesmi, skladb in drugega notnega gradiva. Slišali bomo odlomek njegove pesmi z naslovom Živi Medved, ki jo je leta 1975 zapel Zbor cicibanov RTV Ljubljana v spremljavi instrumentalnega orkestra. Dirigent je bil Janez Kuhar. *Živi medved Prav tako je leta 1947 napisal delo z naslovom Slovenska maša na čast sv. Ceciliji leta 1947. Glasbeni ustvarjalec Franjo Luževič se je rodil pred 120 leti (1903) v Slancah pri Celju.

29. avgusta 1926 so bila v Prekmurju tri množična zborovanja, ki se jih je udeležilo približno 15 tisoč ljudi. Na zborovanjih v Murski Soboti, Črenšovcih in v Bogojini so prebrali tudi tako imenovano Bogojinsko resolucijo, ki se je izrekala zoper očitne poskuse širjenja hrvaškega vpliva v Prekmurju. Poudarili so, da kot prebivalci Slovenske krajine slovesno izjavljajo, da so vedno bili in da vedno želijo ostati Slovenci, združeni s svojimi najbližjimi brati Slovenci na drugi strani Mure. Odločno so zavrnili vse odločnejše poskuse umestitev Prekmurja pod kakršnokoli hrvaško oblast ali upravo. Besedilo »Bogojinske resolucije« je bilo obširno objavljeno 5. septembra 1926 v »Kleklovih novinah«. V Bogojini pa je bilo tistega dne tudi »proščenje« in blagoslov znamenite cerkve Gospodovega vnebohoda, ki je bila tedaj že v grobem obnovljena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, vendar je bila še brez lesenega stropa in novih oltarjev. Cerkev v Bogojini je bila ponovno posvečena poleti 1954.

V veliki dvorani Grand hotela Union je bila leta 1931 premiera filma V kraljestvu Zlatoroga. Po scenariju Juša Kozaka je nastal v produkciji Turistovskega kluba Skala. Snemalec in montažer je bil Janko Ravnik. V filmu so nastopili Miha Potočnik, Joža Čop, Herbert Drofenik, Manica Sodja in kmetje, oglarji, sirarji ter drugi prebivalci Pokljuke in Triglavskega pogorja. Prikazuje tri prijatelje iz različnih družbenih in urbanih okolij, ki se odpravijo v gore. Film V kraljestvu Zlatoroga je bil posnet v črno-beli tehniki na 35-milimetrskem filmskem traku, ki so ga člani fotografske sekcije Turistovskega kluba Skala sami razvili in obdelali. Dobil je oznako "prvi jugoslovanski alpinski film" in je postal velika uspešnica, predvajali so ga ob glasbeni spremljavi. Ob filmu "Triglavske strmine", ki je nastal leto pozneje, pomenita ta nema  filma začetek slovenske filmske produkcije. Šele po drugi svetovni vojni jima je sledil prvi slovenski celovečerni zvočni film "Na svoji zemlji".

Leta 1944 se je na Slovaškem začela splošna ljudska vstaja proti nacističnemu okupatorju. V njej je sodeloval tudi pilot Jugoslovanskega kraljevega vojnega letalstva Savo Poljanec iz Maribora. Skupaj z Arsenijem Boljevićem sta opravila  več uspešnih bojnih poletov. Leta 2014, ob 70. obletnici slovaške vstaje, je Republika Slovaška posmrtno odlikovala oba pilota z medaljo za zasluge za slovaški narod, v njun spomin pa so v letalskem oporišču Sliač pri Banski Bystrici  odkrili spomenik.