Pisatelj in naravoslovec Škof preselil škofijski sedež ob Dravi navzdol Kamniška izjava iz leta 1938 – še vedno aktualna

Naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec sodi v generacijo književnikov, ki je v petdesetih letih 19. stoletja ustvarila začetke slovenske proze in pripovedništva. Od Janeza Trdine in Frana Levstika se je ločil po tem, da ni iskal izhodišč za delo v ljudskem slovstvu, ampak v znanosti, naravoslovju, opazovanju narave, pa tudi v narodopisju in opazovanju družbenega okolja. Na Dunaju je diplomiral iz prirodopisa in kemije ter bil pozneje profesor na realkah v Zagrebu in Gorici. Preučeval je rastlinstvo in živalstvo, zlasti mehkužce, ter objavljal strokovne in poljudne članke o tem; razvijal je tudi slovensko naravoslovno izrazje in ga uporabljal v priredbah učbenikov. Leposlovje je pisal že v dijaških letih, posebno imenitni so spisi, ki jih je pretkal z ljubeznivim humorjem in hudomušnostjo. Njegova najboljša povest je “Ni vse zlato, kar se sveti”, znameniti pa so tudi njegovi potopisi. Fran Erjavec je bil poleg Levstika najboljši stilist svoje dobe. Rodil se je leta 1834 v Ljubljani.

Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža Lavantinske škofije iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. To dejanje je pomembno vplivalo na utrditev narodnostne meje na Štajerskem in s tem na potek današnje slovensko-avstrijske državne meje. »Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano! Danes obhajaš svoj praznik, kakršnega tvoji očetje niso videli in tvoji otroci ne bodo doživeli ...« S temi besedami je škof Anton Martin Slomšek nagovoril zbrane med slovesno sveto mašo ob prenosu sedeža škofije iz koroškega Št. Andraža v Maribor na angelsko nedeljo, 4. septembra 1859. Tako je združil največji del slovenskega ljudstva na tem območju, do tedaj razdeljenega na tri dele, v eno škofijo. To dejanje pa ni vplivalo le na »rast božjega kraljestva«, pač pa je bilo to tudi neprecenljivo delo za obstoj slovenskega jezika in naroda na Štajerskem, saj je povezalo v eno škofijo več kot 200 tisoč Slovencev. Prav zato je literarni zgodovinar dr. France Kidrič Slomška ocenil za največjega slovenskega škofa za slovanskima apostoloma Cirilom in Metodom. *Posnetek Je povedal zgodovinar dr. Stane Granda. Že nekaj dni po prenosu škofijskega sedeža je bilo v Mariboru ustanovljeno bogoslovje in z njim teološka šola – prva visokošolska ustanova v mestu. Teolog in zgodovinar dr. Franc Kovačič, vodilna osebnost znanstvenega Maribora prve polovice 20. stoletja, je v delu Zgodovina Lavantinske škofije med drugim zapisal: "Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe.« 4. september – obletnica prenosa škofijskega sedeža – je zato tudi eden izmed štirih spominskih dni mesta Maribora. 

Leta 1938 je bil v Kamniku veliki narodni tabor Jugoslovanske strokovne zveze. Ob tej priložnosti so odkrili spominsko ploščo kamniškemu rojaku in borcu za severno mejo generalu Rudolfu Maistru na pročelju njegove rojstne hiše na Šutni. Na taboru so prebrali tudi Kamniško izjavo, v kateri so na pobudo Jugoslovanske strokovne zveze konec julija tistega leta »člani Kmečko-delavskega gibanja, Krščanskih socialistov in Delavskega gibanja izpostavili program z nalogami: rešiti težko socialno vprašanje, ki je v našem narodu nerešeno in zaradi katerega se naše ljudstvo tvarno in duhovno pogublja; rešiti vprašanje gospodarskega obstanka slovenskega naroda, ki je danes na poti k obubožanju, medtem ko njegove življenjske sile vedno huje izrablja tuji veliki kapital; rešiti vprašanje slovenske narodne kulture, jo obvarovati pred popolnim zastojem ter jo dvigniti na raven omikanih evropskih narodov; zagotoviti našemu narodu enakopravnost z drugimi narodi; ustvariti vse pogoje za močno državno skupnost Slovencev z južnoslovanskimi narodi in tej državni skupnosti priboriti moč, ugled in življenjsko silo«. Žal volitve leta 1938 uresničitve teh zahtev in pričakovanj niso prinesle.

Filmski kritik, publicist in scenarist Silvan Furlan je v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine ter se nato izpopolnjeval v Milanu. Leta 1981 se je zaposlil v Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju in pri njem ustanovil temeljno zbirko »Slovenski film«, hkrati pa pripravljal ustanovitev »Slovenske kinoteke« in kasneje postal njen direktor. Napisal je več scenarijev za kratke in srednjemetražne dokumentarne filme, po svojem lastnem pa je leta 1998 režiral igrani dokumentarni film o prvi slovenski filmski igralki Iti Rini »Deklica s frnikulami«. Med drugim je bil tudi soustanovitelj mednarodnega kolokvija filmske teorije in kritike »Jesenska filmska šola«, ki je zunaj naših meja postala znana kot »ljubljanska filmska šola«, ter snovalec prvega umetniškega kinematografa »Kinodvor« v Ljubljani. Filmski kritik, publicist in scenarist Silvan Furlan se je rodil pred 70 leti (1953) v Postojni.