Otomanska nevarnost z dunajske smeri Zborovodja slovenskih študentov v Gradcu Zoper elektrarno, ki bi potopila 9 kilometrov doline Soče *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

V začetku tridesetih let šestnajstega stoletja se je turški sultan Sulejman II. z močno vojsko odpravil na drugi pohod proti Dunaju. Glavnina turške vojske, približno 140 tisoč mož s 120 topovi, se je 16. septembra 1532 utaborila pred Mariborom in zahtevala prost prehod skozi mesto in čez dravski most. Ker jim meščani tega niso dovolili, so Turki v nekaj dneh zahodno od mesta čez Dravo zgradili pontonski most in se umikali proti Ptuju, med čakanjem pred Mariborom pa so ropali po okolici in požgali nekaj manjših krajev. Ko je prišla vsa vojska čez Dravo in se utaborila na Ptujskem polju, so most zažgali. Ropali so pod Pohorjem in razdejali nekaj gradov. Utrjenega Ptuja niso napadli, ampak je trpela mestna okolica. Turki so požgali naselja v širši okolici mesta. Del vojske je odvihral nad Veliko Nedeljo in Ormož, ki so ga Turki razdejali. Ta veliki pohod, ob katerem so slovenske dežele prvič in zadnjič videle glavnino sultanove vojske, je hkrati pomenil tudi konec obdobja velikih turških vpadov.

Skladatelj  Jožef Tomažovic je v Gradcu študiral filozofijo, glasbo in pravo. Kmalu se je pridružil narodno zavednim študentom in ustanovil slovenski študentski pevski zbor. Ker se je ob marčni revoluciji leta 1848 izrekel za Zedinjeno Slovenijo, je bil izključen z univerze in izgnan iz Gradca. Odšel je v Celovec in tam postal zborovodja. Zložil je približno 50 zborovskih skladb in samospevov na slovenska in nemška besedila, med katerimi so zborovske: Hčere svet, Pesem slovenskih narodnih stražarjev, Bleško jezero in Na Slovenijo.  Skladatelj  Jožef Tomažovic  se je rodil pred 200 leti (1823) v Tržiču.

Botanik Maks Wraber je po šolanju v domačem kraju in klasični gimnaziji v Mariboru leta 1933 doktoriral na filozofski fakulteti v Ljubljani ter se nato izpopolnjeval v Nemčiji in Franciji. Bil je eden prvih raziskovalcev vegetacije Slovenije, predvsem gozdne vegetacije z biološko-gozdarsko tematiko. Opisal je več novih rastlinskih združb in prvi predstavil fitogeografsko delitev Slovenije. Leta 1965 se je javno uprl projektu izgradnje hidroelektrarne Trnovo na Soči, zaradi katere naj bi zajezili dolino med vznožjem Kanina in Polovnika z 80 metrov visokim nasipom. Za njim bi nastal v dolini Soče in Koritnice 9 kilometrov dolg in do 1 kilometer širok vodni zbiralnik z okoli 20-metrskim nihanjem vodne gladine. Vas Trnovo naj bi v celoti potopili. Po priporočilih  strokovnjakov je Skupščina Socialistične Republike Slovenije leta 1966 sprejela sklep, da se odločanje o hidroelektrarni Trnovo odloži za 20 let. Maks Wraber, ki je bil po drugi svetovni vojni nekaj časa v zaporu, nato pa spoznan za nedolžnega in izpuščen, je opravljal vodilne funkcije v domačih in tujih strokovnih društvih, od leta 1969 pa je bil izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in zunanji dopisni član Italijanske gozdarske akademije v Firencah. Rodil se je leta 1905 na Kapli na Kozjaku.

16. septembra pred 80 leti (1943) je vrhovni plenum Osvobodilne fronte sprejel razglas o priključitvi Primorske svobodni združeni Sloveniji, ki je zajemal dve točki. Prvič. “Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda izpolnjuje temeljno iz naravnih in zgodovinskih pravic izhajajočo zahtevo slovenskega naroda ter proglaša priključitev slovenskega primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji.
Drugič. »Italijanski narodni manjšini na priključenem ozemlju je zajamčena avtonomija. O izvedbi avtonomije bodo razpravljali pooblaščeni zastopniki slovenskega in italijanskega primorskega prebivalstva, kakor hitro bodo dovoljevale razmere." *Posnetek Je povedal Julij Beltram, tedaj član narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo.  S tem dejanjem je bila izražena odločnost za dosego enega najpomembnejših ciljev na poti do  povezanosti čim širšega narodnostnega ozemlja združene Slovenije. S priborjeno Primorsko smo dobili ne le nepogrešljivi ozemeljski gradnik kasnejše slovenske države, pač pa tudi okno v svet.