Dan vrnitve Primorske k matični domovini Čitalnica pri tržaškem Svetem Jakobu Bled gosti prvi festival jugoslovanskega jazza *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Danes je državni praznik – dan vrnitve Primorske k matični domovini. Z njim se spominjamo uveljavitve pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. Tako je bila predvsem zaradi medvojnega vojaškega sodelovanja v zavezniški koaliciji popravljena krivica, ki jo je leta 1915 povzročil Londonski sporazum in pet let pozneje podpisana Rapalska pogodba. Ta je omogočila, da si je Kraljevina Italija priključila ozemlje, na katerem je živelo približno 350 tisoč Slovencev. Državna meja je potekala po črti Peč–Triglav–Blegoš–Hotedršica–Planina–Snežnik–Kvarner. Z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 leti trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Da je bila Primorska deležna posebnega hrepenenja je povedal tudi skladatelj Marjan Kozina, avtor simfonije z naslovom: Proti morju. *Posnetek Po mirovni pogodbi so sicer pod Italijo prišle Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina.  Tako je zunaj slovenskih meja v Italiji ostalo še približno 140.000 Slovencev. Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi.

Leta 1901 je bila pri Svetem Jakobu, takratnem predmestju Trsta, v prostorih »Delavskega konzumnega društva« ustanovljena »Šentjakobska čitalnica«, nekaj let pozneje pa je nove prostore dobila na Trgu svetega Jakoba. Uspešno je delovala vse do prve svetovne vojne in tudi po njej, še posebej delovna pa je bila gledališka skupina. Ta je zadnjič nastopila julija leta 1926. Zastor, ki je takrat padel ob koncu uprizoritve Cankarjevega »Za narodov blagor«, je simbolično končal tudi delo čitalnice in vseh slovenskih organizacij, ki so imele v tej stavbi svoje prostore. Čitalnica in knjižnica pri svetem Jakobu v Trstu sta bili uradno ukinjeni na današnji dan leta 1927, gledališko dvorano pa so nasilno zavzeli fašisti in v njej odprli svoj rajonski sedež.

Kasnejši zdravnik Viktor Volčjak je maturiral na gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava ter v Ljubljani in Zagrebu študiral medicino. Najprej je od leta 1939 delal na Ptuju in nato kot splošni zdravnik v Žireh. Leta 1943 se je pridružil partizanom in bil med drugim načelnik sanitetnega oddelka 9. korpusa Slovenske partizanske vojske. Viktor Volčjak je na težko dostopnem terenu v soteski Pasice pri Dolenjih Novakih na Cerkljanskem po tem, ko ga je s tem okoljem seznanil kmet Janez Peternelj zgradil bolnišnično barako, ki je 23. decembra 1943 sprejela prvega ranjenca. Tako je začela delovati bolnišnica, poimenovana Franja, po zdravnici in upravnici Franji Bojc, ki je nasledila doktorja Volčjaka. *Posnetek Oba zdravnika sta leta 1944 doživela mučno preiskavo partizanskega vodstva. Vzrok za to je bilo nezadovoljstvo dveh političnih komisarjev, od katerih je eden trdil, da se mu glede na položaj, ki ga je zasedal ni posvečalo dovolj pozornosti. Franja Bojc pa je zapisala, da so se težave začele, ko je vztrajala, naj v bolnišnici poleg domače zastave visijo zastave  vseh zavezniških držav in ne le sovjetska, kar so hoteli vsiliti nekateri politični gorečneži. Oba zdravnika so aretirali in zoper njiju uvedli preiskavo. Ker pa se je zanju zavzelo nekaj uglednih kolegov, sta bila septembra 1944 izpuščena in sta nadaljevala delo. Sanitetni polkovnik dr. Viktor Volčjak, ki je bil po vojni med drugim upravnik vojaške bolnišnice v Ljubljani in pomočnik načelnika za pouk pri sanitetni upravi Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu se je rodil pred 110 leti (1913) v Škofji Loki.

Leta 1960 se je na Bledu začel prvi festival jugoslovanskega džeza. Na njem je v treh dneh nastopilo neverjetnih 35 ansamblov. Eden od vrhuncev festivala je bil nastop Zagrebškega jazz kvarteta. Nastopila je tudi cela vrsta ljubljanskih ansamblov, med njimi tudi kvartet Jožeta Privška. Zasedba Mojmirja Sepeta se je predstavila s štirimi skladbami, pri solistih pa je izstopal Ati Sos. Veliko priznanje številnih poslušalcev je požel tudi Ljubljanski jazz ansambel, pri katerem je izstopal trobentač Urban Koder, z ansamblom pa se je s svojim glasom lepo ujela pevka Marjana Deržaj. Občinstvo sta navdušili tudi pevki Gabi Novak in Majda Sepe. Festival se je leta 1967 preselil v Ljubljano že pod imenom Mednarodni festival jazza.