Deželne barve: bela, modra in rdeča Slovensko-koroški okrajni šolski nadzornik za manjšinsko šolo Brezčasna ustvarjalnost dramatika v zdravniškem poklicu *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Ministrstvo notranjih zadev na Dunaju je leta 1848 potrdilo kranjske deželne barve: belo, modro in rdečo, ki jih je že dvanajst let prej določil cesar Ferdinand; prejšnjo zlato je zamenjala bela barva. Belo-modro-rdeča zastava je tako postala slovenska narodna zastava, prvič pa je bila izobešena že nekaj mesecev prej, 7. aprila 1848, pred gostilno »Zlata zvezda« v Wolfovi ulici v Ljubljani; za to je poskrbel pravnik, pesnik in domoljub doktor Lovro Toman.

Slovensko-koroški šolnik Rudolf Vouk je bil okrajni šolski nadzornik za manjšinsko šolo na avstrijskem Koroškem, leta 1965 pa je prevzel vodstvo oddelka za manjšinsko šolstvo pri Deželnem šolskem svetu za Koroško. Na pedagoški akademiji v Celovcu je predaval metodiko dvojezičnega in slovenskega pouka ter sestavljal učbenike za dvojezične osnovne šole. Rudolf Vouk je sestavljal učbenike ter v koroških slovenskih listih objavljal pesmi in mladinsko prozo in bil leta 1952 soustanovitelj revije Mladi rod. Šolnik Rudolf Vouk se je rodil leta 1926 v Šent Lovrencu v občini Škocjan  na Koroškem.

Pisateljica Zlata Vokač Medic je diplomirala iz svetovne književnosti in ruskega jezika s književnostjo, potem pa iz literature tudi magistrirala in doktorirala. V Mariboru je bila profesorica ruske književnosti, med drugim na Pedagoški akademiji. Ob prebiranju zgodovinskih študij o srednjeveškem Mariboru se ji je po pripovedi v spomnil vtisnil stavek: »Marburg, pomembno srednjeveško mesto, je bilo strpno in napredno mesto, saj je imelo vedno odprta vrata za begunce iz drugih dežel.« Zgodovinski roman Marpurgi se tako kot njegovo nadaljevanje Knjiga senc ukvarja z zgodovino Evrope proti koncu srednjega veka, njegovo jedro pa pomeni zgodovina Maribora in judovske skupnosti v njem. Gre za hvalnico duhovni svobodi in neodvisnosti ter za dragocen dokument zgodovinskega dogajanja ob koncu 15. stoletja. Avtorica je mojstrsko oživila srednji vek, obremenjen s težo inkvizicije in velikih preganjanj judovskih prebivalcev, hkrati pa v razcvetu z začetkom renesanse in humanizma.  *Posnetek Pisateljica Zlata Vokač Medic, prejemnica Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, se je rodila leta 1926 v Murski Soboti.

Leta 1931 je Mariborsko gledališče krstno uprizorilo ekspresionistično dramo Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi. Na avtorjevo literarno ustvarjalnost je najbolj vplivalo njegovo službovanje v ljubljanski bolnišnici za duševne bolezni na Kodeljevem, čeprav je kot zdravnik tam delal le dobre tri mesece leta 1928. Prav tedaj je začel pisati igro v treh dejanjih Dogodek v mestu Gogi in jo je v grobem dokončal v treh tednih, čeprav ima končna različica letnico 1929. Zdravnik Slavko Grum je ves čas živel na obrobju slovenskega kulturnega življenja, ni se udeleževal kulturnega dogajanja, njegova literatura pa je bila doma vse do nagrade, ki so mu jo leta 1929 v Beogradu podelili za Dogodek v mestu Gogi, skoraj neopažena. Narodno gledališče v Ljubljani je njegovo željo po uprizoritvi v Beogradu nagrajene drame leta 1929 zavrnilo. Prvič so jo na Slovenskem uprizorili maja 1931 v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, na današnji dan tistega leta pa je bila v režiji Osipa Šesta premierna uprizoritev tudi v ljubljanski Drami. Dogodek v mestu Gogi velja  za  eno  najboljših slovenskih  dramskih  besedil  vseh  časov,  saj  deluje  moderno  in  inovativno  ter  zaradi  družbenega sporočila  Goge – mesta, kjer vladajo tesne, zadušne razmere in kjer se ne kaže nič pozitivnega – še danes omogoča aktualizacije.