Usoda enega najbogatejših Slovencev med obema vojnama Škof s Pohorja Prva lopata na gradbišču Narodne in univerzitetne knjižnice *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Avgust Praprotnik je bil ena od vodilnih osebnosti slovenskega gospodarstva med obema vojnama in tedaj eden najbogatejših Slovencev. Od leta 1937 je bil predsednik vplivne Zveze industrijcev v Ljubljani in pomemben denarni podpornik najmočnejše slovenske predvojne politične stranke – Slovenske ljudske stranke. Med drugim je vodil upravni odbor celjske Cinkarne, Kranjske industrijske družbe, Slovenske gradbene industrije, bil je podpredsednik upravnega odbora Pivovarne Union, predsednik slovenskega Avtomobilskega kluba, najdemo pa ga tudi med ustanovitelji Slovenskega gledališkega konzorcija. Uveljavil se je v bančništvu in bil pomemben člen odmevne predvojne finančne afere, povezane s tedanjo Jadransko banko, ko so slovenski liberalni politiki poneverili več milijonov dinarjev v korist svojega strankinega krila, kar je pozneje povzročilo razcep stranke. Bančnika in podjetnika Avgusta Praprotnika je leta 1942 kot domnevnega sodelavca okupatorja usmrtila varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte. Okrožno sodišče v Ljubljani je leta 2016 v obnovi kazenskega postopka razveljavilo odločbo Okrajnega sodišča iz leta 1945. Avgust Praprotnik se je rodil leta 1891 v Ljubljani.

Kasnejše mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik je po klasični gimnaziji v Mariboru opravil študij prvi dveh letnikov bogoslovja, nato pa ga je škof Andrej Karlin poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral na papeški univerzi Gregoriani. Med njegovimi sošolci je bil poznejši celovški škof Kostner, s katerim se je Držečnik enkrat na teden, kakor so tedaj dovoljevala pravila, pogovarjal v slovenščini. Sošolca sta bila tudi poznejša kardinala Josef Hoffner in Franz König, V Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Ko se je vrnil domov, je bil najprej kaplan v domači Ribnici na Pohorju, nato pa kaplan in katehet v Celju. Od tam je jeseni 1936 prišel v Maribor za prefekta in profesorja v dijaškem semenišču. Aprila 1941 so nemški nacisti večino slovenskih duhovnikov izgnali iz Maribora in celotne Štajerske. Po smrti škofa Ivana Jožefa Tomažiča je leta 1949 prevzel vodenje mariborsko – lavantinske škofije, ki jo je vodil do smrti leta 1978.  Prizadeval si je za prenovo mariborske stolnice, ustanovil je Slomškovo dijaško semenišče, gradil bogoslovno semenišče, pospešil pa je tudi škofijski postopek za Slomškovo beatifikacijo. Kot zanimivost naj dodamo, da je mladi Maksimiljan Držečnik kot rimski študent za veliko noč leta 1934 pred mikrofonom vatikanskega radia prebral praznično voščilo. To so bile prve slovenske besede, ki jih je v eter oddal Radio Vatikan. Škof Maksimiljan Držečnik se je rodil pred 120 leti (1903) v Ribnici na Pohorju.

Novinar in gledališki igralec Božo Podkrajšek se je najprej izučil za stavca, nato pa je kot bobnar v različnih plesnih orkestrih potoval po Jugoslaviji. Leta 1936 se je ustalil v Mariboru. Čez dve leti je ustanovil, urejal in izdajal humoristični Toti list; izhajal je vse do nemške okupacije leta 1941. Hkrati je občasno organiziral Toti teater, poln šaljivih in pikrih bodic. Z njim je jeseni leta 1940 gostoval v Ljubljani in njegovih štirinajst predstav si je vsakič ogledalo 800 gledalcev. V njih je nastopal tudi Frane Milčinski - Ježek. S Podkrajškom sta bila sijajen par in sta skupaj udrihala po oblasti ter celó po beograjski čaršiji. Čeprav je besedilo cenzuriral sam šef ljubljanske policije doktor Hacin, je v njem še vedno ostalo toliko bodic, da so Ljubljančani kar drli na predstave. *Posnetek Po drugi svetovni vojni je delal na Radiu Ljubljana ter v tržaškem Slovenskem narodnem gledališču, leta 1951 pa se je vrnil v Maribor ter bil tehnični urednik in pozneje novinar časopisa “Večer”; predvsem zanj je pisal tudi humoreske, parodije, travestije in skeče. Božo Podkrajšek se je rodil leta 1909 v Ljubljani.

Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je nekdanja deželna študijska knjižnica prevzela tudi naloge osrednje univerzitetne knjižnice. Za potrebe razvijajoče se univerze pa je bila knjižnica, ki je imela samo 18 čitalniških mest, seveda premajhna. Tako so po dolgem pregovarjanju in nabiranju denarja na današnji dan leta 1936 slovesno začeli graditi novo univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jože Plečnik, slovesno odprtje pa je bilo pet let pozneje, tik pred italijansko zasedbo Ljubljane. Narodna in univerzitetna knjižnica je eno najpomembnejših Plečnikovih del posvetne arhitekture v Sloveniji.