Naše poti – Amare droma je prvo nacionalno stičišče vseh Romov, ki živijo v Sloveniji. V enourni oddaji govorimo in plešemo po romsko, spoznavamo romsko kulturno in politično življenje ter stališča do aktualnega dogajanja, predstavljamo uspešne posameznike, pogosto pa se tudi odpravimo po Evropi in svetu ter tako povezujemo ljudi in dogodke z romskimi koreninami. Vsak ponedeljek ob 21.05 na Prvem.

"V Franciji ne moremo govoriti o francoskih Romih, saj so se Romi, ki živijo pri nas, preselili iz več evropskih držav. Posledično lahko zato zasledimo tudi več romskih dialektov," pravi raziskovalec, Tomasso Vitale.

V minulih letih nas je pot pogosto zanesla izven meja Slovenije, kjer smo spoznavali različne zgodbe Romov. Po daljših reportažah iz Hrvaške, Španije, Irske, Slovaške in Združenih držav Amerike smo se soustvarjalci oddaje pred nekaj tedni odpravili v Francijo, natančneje v Pariz. V tej zahodni evropski državi, kamor se je v zadnjih desetletjih iz drugih držav preselilo več tisoč Romov, uradnih podatkov koliko pripadnikov romske skupnosti zares živi, ni. Se pa ocene posameznih organizacij in vladnih institucij gibljejo med 20 in 400 tisoč. V Parizu smo najprej obiskali krovno organizacijo RomEurope, ki deluje z namenom spremljanja položaja romske skupnosti in predstavlja vez med preostalimi romskimi organizacijami in vladnimi institucijami.

»Vse, kar lokalne oblasti storijo, je, da popišejo ljudi, ki živijo nezakonito oziroma prebivajo v neformalnih naseljih. Ne zagotavljajo pa jim recimo drugih pravic, ki pripadajo vsakemu državljanu. Tukaj nam pomagajo predvsem organizacije za človekove pravice. Na primer, ko pripadnik romske skupnosti uveljavlja pravico do socialnih transferjev, je bolje, da to stori v družbi nekoga iz organizacije, ker ga bodo tako vsaj obravnavali, saj je tudi znotraj samega socialnega sistema opazna velika diskriminacija do Romov. Tu nastopimo tudi mi in storimo še korak dlje, da pomagamo zagotoviti pravico do stanovanja in izobraževanja. Eden večjih premikov se je zgodil pred dvema letoma, ko je francoska vlada zagotovila sredstva za romske mediatorje v šolah, ki predstavljajo vez med romskimi starši, otroki in izobraževalnim sistemom. Gre za pomemben premik, čeprav nas čaka še veliko dela«, pove strokovni sodelavec pri RomEurope, Anthony Ikni.

Na eni od zasidranih ladij na reki Seni pričakal raziskovalec in profesor sociologije in družbenih znanosti na pariški univerzi Tomasso Vitale. Kar hitro se je izkazalo, da je Vitale pravi poznavalec zgodovine Romov, še zlasti njihovega množičnega preseljevanja po Evropi, natančneje v Francijo. Danes lahko po njegovih ocenah v Franciji in tudi v predmestju Pariza naštejemo kar sto dvajset skupin in podskupin pripadnikov romske skupnosti.

»Romi, ki so francoski državljani in živijo v najbogatejšem delu Pariza, so v preteklosti delali za višji sloj v tem delu Pariza in tam ostali. Največ Romov pa danes najdemo na severovzhodu Pariza, v predmestnem delu Saint Dennis, kamor so se iz več evropskih držav preselili med 17. in 19. stoletjem. Veliko Romov se je sem preselilo tudi med obema vojnama in predvsem po drugi svetovni vojni. Šlo je predvsem za Romae iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so bili muslimanske veroizpovedi. V zadnjih dvajsetih letih opažamo preseljevanje Romov iz Romunije in Bolgarije, v zadnjih petih letih pa iz Moldavije. V francoski regiji Britanija pa danes najdemo potomce Travellerjev oziroma pripadnikov potujočih skupin iz Velike Britanije in Irske, čeprav se jih je večina v petdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi boljših priložnosti za življenje preselila bližje Parizu. Z enako željo so se v francosko prestolnico preseljevali tudi Romi iz Italije, Švice ter Sinti iz Nemčije. Proti metropoli pa so v teh letih krenili tudi Romi iz Pirenejev, ki so bežali pred takratno fašistično špansko vladavino. Tako se je po drugi svetovni vojni v Parizu in njegovi okolici znašlo precejšnje število različnih skupin Romov, ki med seboj niso imeli stikov, čeprav jih je tja pripeljala enaka želja – živeti boljše življenje«, med drugim izpostavlja Tomasso Vitale.

Ustavili smo se še pri eni večjih romskih organizacij v Parizu, La Vois de Rroms – Glas Romov. Kot že samo ime pove, je njen poglavitni namen širiti glas Romov v boju za njihov enakopravni položaj v družbi. Predseduje ji Saimir Mile, albanski Rom, ki že vrsto let živi v Franciji. Po poklicu je odvetnik, ima pa tudi veliko znanja in izkušenj s področja zgodovine in jezika Romov.

»V Franciji, ko pridobiš francosko državljanstvo, se v bistvu opredeli tvoja narodna pripadnost. To pomeni, da skupina vseh francoskih državljanov predstavlja narod. Tu si tako lahko ali francoski ali tuji državljan, vmes ni nič. Nekateri Romi tukaj živijo že zelo dolgo, a kljub temu ne dobijo državljanstva. To pa zaradi njihove etnične pripadnosti in rasne diskriminacije, ki je prisotna še dandanes«, pravi Saimir Mile.