Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
755 epizod
755 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Tomato Košir je še kot študent oblikoval idejno zasnovo za logotip Ministrstva za kulturo, ki ga je pozneje tudi dovršil in se še danes razpenja po stavbi. Celostne grafične podobe je zasnoval za številne organizacije, njegova specialnost so tudi tako imenovani vizualni komentarji. Ustvarja za naš Dnevnik, pa za tuje medije, kot so britanski Guardian, italijanski Internazionale in ameriški Politico. Kot so utemeljili ob nagradi Prešernovega sklada, ''področje vizualizacij za naslovnice časopisov od avtorja zahteva zelo hiter odziv na družbena dogajanja ter s tem omejen čas za iskanje in izvedbo rešitev.'' Dodali so, da imajo njegove ilustracije ''izredno sporočilno moč''. So intelektualno pronicljive, pogosto z elementi humorja in ironije, in tudi tehnično-tiskarsko inovativne. Sam pravi, da se dobrega oblikovalca vidnih sporočil težko prepozna po slogu, saj podobo prilagaja vsebini in ne sebi.
Scenaristka in režiserka Sara Kern, prejemnica nagrade Prešernovega sklada, živi v Melbournu v Avstraliji. Leta 2013 je diplomirala iz filmske režije na AGRFT in pred selitvijo v Avstralijo več let delala kot scenaristka za otroški in mladinski program slovenske Radiotelevizije. Mednarodno uspešen je bil leta 2016 že njen kratkometražni film Srečno, Orlo!, za katerega je prejela Štigličev pogled za režijo Društva slovenskih režiserjev. Nagrado Prešernovega sklada so ji podelili za režijo celovečernega prvenca Mója Vesna, ki je bil premierno prikazan v sklopu Generacije Kplus na Berlinalu, na 25. festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel vesno za najboljšo režijo. Filmska zgodba, ki prepleta teme žalovanja, priseljenske izkušnje in prezgodnje odraslosti, je postavljena v predmestje Melbourna, kjer desetletna Mója, ki se ne more sprijazniti z nedavno materino smrtjo, živi s slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno.
Stripar, karikaturist in ilustrator akademski slikar Ciril Horjak alias dr. Horowitz je letos dobil nagrado Prešernovega sklada za stripovski album Kralj Ubu ali Poljaki po znameniti drami Alfreda Jarryja v prevodu Primoža Viteza (izšel je pri Slovenskem gledališkem inštitutu), in (seveda) za mojstrske karikature o sodobnem svetu in njegovih stranpoteh, objavljene v mariborskem Večeru. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, ki je bila predvajana 21. oktobra lani in je dostopna na spletu - https://ars.rtvslo.si/podkast/nasi-umetniki-pred-mikrofonom/64838718/174995369, je lepo predstavil svojo ustvarjalnost, v tokratni oddaji, ki je nekako komplementarna, pa spregovori o nekaterih življenjskih epizodah. Z njim se pogovarja Marko Golja.
Na letošnji Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu je nagrado Prešernovega sklada prejela operna in koncertna solistka, mezzosopranistka Nuška Drašček, in sicer za delovanje na glasbenem področju v zadnjih treh letih. V pogovoru umetnica pripoveduje, v kakšnih vlogah se najbolje počuti, podrobno opiše tudi sam potek postavitve opere od začetka do odrske uprizoritve, na začetku pogovora pa je povedala tudi, kaj ji prejeta nagrada pomeni. Z Nuško Drašček se pogovarja Alma Kužel.
Pesnica Miljana Cunta je na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu na večer pred kulturnim praznikom dobila nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekoč smo zašli, zdaj se vračamo. Izšla je lani pri Slovenski matici. To je že četrta pesniška zbirka Miljane Cunta, ki je sicer tudi prevajalka, esejistka, urednica, udeleženka domačih in tujih pesniških festivalov in prejemnica naslova »vitezinja poezije« za leto 2022. Nada Šumi je v utemeljitvi nagrade zapisala: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutkov, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta.« Miljano Cunta je v studio oddaje Naši umetniki pred mikrofonom povabil Vlado Motnikar. Tehnična izvedba: Vojko Kokot
Pesnica in prevajalka Erika Vouk se je po končani klasični gimnaziji v Mariboru vpisala na študij psihologije in filozofije v Ljubljani. Leta 1980 se je zaposlila v Mariborski knjižnici. Takrat je sodelovala v gledališki skupini Tomaža Pandurja Tespisov voz, kar je v njej prebudilo umetniško žilico, ki jo je razvijala že kot gimnazijka. Po letih ustvarjalnega premora pa je ponovno začela pisati in leta 1984 izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Bela Evridika. Njen pesniški opus obsega deset pesniških zbirk za odrasle. Čeprav vse življenje živi v Mariboru, išče navdih v mediteranskem prostoru. Ob pesniških zbirkah za odrasle je izdala tudi pesniško zbirko za otroke. Ob literarnem ustvarjanju je pomembno tudi njeno prevajalsko delo. Potem ko je za Pandurjevo uprizoritev Fausta prevedla nekaj odlomkov drugega dela Fausta, je v naslednjih sedmih letih prevedla vseh 7499 verzov drugega dela Goethejeve mojstrovine. Z Eriko Vouk se je leta 2001 pogovarjala Vida Curk.
Niz pogovorov s Prešernovima nagrajencema in nagrajenci Prešernovega sklada se začenja z dr. Henrikom Neubauerjem. Vsestranski ustvarjalec: baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog, je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, jo prejme »zaradi mnogih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru«. Kot baletni solist je odplesal več kot sedemdeset pomembnih vlog, pozneje je deloval kot koreograf in operni režiser. Bil je umetniški vodja ljubljanskega in mariborskega baleta, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo, končal je tudi študij medicine in vrsto let delal kot zdravnik. V njegovem opusu je več kot 40 knjig in približno 600 strokovnih člankov. Z umetnikom se je pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Foto: BoBo
Mladen Stropnik je v slovenski in mednarodni umetniški prostor vstopil po letu 2001, ko je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski ALUO in bil del podiplomske ERAZMUS izmenjave na münchenski akademiji - smer video. Uveljavil se je kot konceptualni umetnik, ki deluje na presečišču slike, risbe, grafike in novejše intermedijske umetnosti. Od srede preteklega leta je Stropnik svoje delo predstavil na treh razstavah, preko katerih je ponudil pogled v tri stebre svojega ustvarjanja. Četrto razstavo in s tem četrti steber svojega dela bo prikazal maja v Mestni galeriji v Ljubljani, ta trenutek pa vse do 8. februarja je izbor njegovih del na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Z umetnikom se pogovarja Aleksandra Saška Gruden.
Tomaž Grom je kontrabasist, improvizator, skladatelj, umetniški vodja Zavoda Sploh, ki je skozi leta s koncertnimi cikli, delavnicami o glasbeni improvizaciji, z intermedijskimi cikli in povezovanjem s skladatelji in interpreti sodobne komponirane glasbe postal močno gonilo domače glasbene scene. Grom pa se je v zadnjih letih razvil tudi kot filmski ustvarjalec in ena od pobud za povabilo v oddajo je bil celovečerni film Ne misli, da bo kdaj mimo, prejemnik velike nagrade 26. Festivala slovenskega filma 2023.
Režiser Zvone Šedlbauer se je rodil 7. januarja 1944 v Ljubljani. Študiral je na AGRFT v Ljubljani in se izpopolnjeval v tujini, tudi v ZDA. Od sredine šestdesetih do preloma stoletja je ustvaril okrog 150 odmevnih, pogosto izvrstnih predstav v tako rekoč vseh slovenskih gledališčih; bil je med ustanovitelji gledališča Glej, nekatera gledališča je tudi vodil. Bil je profesor na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo, uveljavil se je tudi kot radijski režiser. Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se bomo vrnili v leto 1986, ko je Zvone Šedlbauer o sebi pripovedoval v radijskem studiu – in se pokazal kot kritičen premišljevalec o gledališču; marsikatera njegova misel spodbuja k premisleku tudi danes.
Črt Škodlar se je rodil leta 1934 v Smledniku, študiral je umetnostno zgodovino in režijo. Najprej je v lutkovnem gledališču delal kot animator, pozneje kot režiser. Na začetku šestdesetih je prevzel lutkovni oddelek na televiziji, kjer je sodeloval tudi pri drugih oddajah. Ustvaril je vrsto filmov – tudi prvi slovenski celovečerni lutkovni film Zvezdica Zaspanka. Z režiserjem Črtom Škodlarjem se je o njegovem življenju in delu pred leti pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
22. decembra je minilo sto let odkar se je v Ponikvi rodila Štefka Drolc, ena naših največjih dramskih in filmskih igralk. Najprej je bila del igralskega ansambla SNG Maribor, potem je šla v Stalno slovensko gledališče v Trstu, od leta 1960 je bila članica ljubljanske Drame. Njeno ime povezujemo z začetki slovenskega filma, pa naj omenimo vsaj vlogo Francke iz filma Na klancu. Za svoje ustvarjanje je prejela vse največje nagrade, tudi Prešernovo, pa Borštnikov prstan in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Leta 2003, ko je pripravljala premiero v ljubljanski Drami, jo je Tadeja Krečič povabila v studio in Štefka Drolc je spregovorila o svojih igralskih začetkih že iz otroštva, pa tudi o izkušnjah zrele, izoblikovane igralke. Izjemno pričevanje izjemne umetnice.
Dramska igralka Mateja Pucko je članica Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Severjevo nagrado je dobila za celotni opus igralskih stvaritev, posebej pa so omenjene vloge zadnjih treh let v igrah: Farma Orwell, Dogodek v mestu Gogi in To noč sem jo videl. V obrazložitvi nagrade je zapisano: »Njeno igro vedno zaznamuje kompleksen preplet raznolikih vnosov osebnega odnosa in delovnega materiala, ki ustvari markantno odrsko držo, v kateri v sočasju njenega igranja in vzporednosti našega opazovanja poteka niz – na videz nasprotujoče paradoksalnih – občutij, vtisov in učinkov. Kot igralka je načelna, a hkrati senzibilna, na prvi pogled morda zadržana, a v resnici prav v tej gesti najbolj ranljiva, v vsakem primeru pa vedno izjemno psihofizično prisotna in dovzetna, ne glede na režijski format ali uprizoritveni koncept.« Z Matejo Pucko se pogovarja Brigita Mohorič.
Zora Stančič je prejela nagrado Ivane Kobilca za življenjsko delo, ki je namenjena ustvarjalcem, članom Društva likovnih umetnikov Ljubljana, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko vizualno umetnost. V utemeljitvi nagrade beremo, da jo Zora Stančič prejema "za samosvoj in prepoznaven opus, zavezan grafiki v razširjenem polju, skozi katero odločno artikulira refleksijo življenja v vseh njegovih razsežnostih, krhkostih in napakah". Zoro Stančič poznamo predvsem kot grafičarko, toda hkrati kot umetnico, ki se z grafiko nenehno poigrava in jo spaja z drugimi mediji. Povečuje jo, obdeluje ob pomoči računalniških programov, za osnovo uporablja fotografije. Na razstavi Zunaj kroga, ki jo je Zora Stančič spomladi 2020 pripravila v razstavišču Monfort v Portorožu, pa so se grafike prelevile v animacijo, ki z glasbo, besedilom in postavitvijo kamnov zapolnjuje obsežne razstavne prostore. Razstava, ki je zaradi zaprtja ob epidemiji niso mogli odpreti, je bila motivno oprta na Lepo Vido. Takrat se je z umetnico o razstavi in njenem ustvarjanju pogovarjala Iza Pevec.
Oddajo namenjamo nedavno umrlemu dramskemu igralcu Antonu Petjetu. Rodil se je leta 1932 v Gabrovki pri Litiji, po letu 1960 je dobrih deset let deloval v mariborskem gledališču, nato pa je bil do upokojitve član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Veliko je nastopal tudi v filmih in na televiziji. Takole je svojo umetniško pot opisal leta 2000, ko ga je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk. Za začetek je Anton Petje povedal, kdaj in kako se je pri njem začela želja po igranju.
Slikar Herman Gvardjančič o svojem delu pravi, da gre za zgodbo o človeku, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. O ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Bliža se abstrakciji, a se od nje tudi odmika. Zanimajo ga človekovi občutki. S Hermanom Gvardjančičem, ki je nedavno dopolnil 80 let, se je na začetku leta, pred podelitvijo letošnje Prešernove nagrade, pogovarjala Iza Pevec.
Umrl je Filip Robar Dorin. Bil je vsestranski filmski ustvarjalec – režiser, scenarist, scenograf, kostumograf in montažer, bil je snemalec zvoka in direktor fotografije. Ustvaril je več kot 30 dokumentarnih in igranih filmov, več kot 15 portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter deset celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Za svoje delo je leta 2019 prejel Prešernovo nagrado, pred tem pa med drugim leta 2010 nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2018 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Leta 2008 je Filipa Robarja Dorina pred mikrofon povabil Marko Golja. Foto: FSF
Dramski in filmski igralec Jure Henigman je bil do nedavnega član Mestnega gledališča ljubljanskega, zdaj je del ansambla ljubljanske Drame SNG, prav te dni nastopa kot filozof Tejrezias v drami Antigona Dominika Smoleta in v režiji Janeza Pipana. Jure Henigman je tudi filmski igralec, posnel je že enajst filmov, na 26. Festivalu slovenskega filma prejšnji mesec v Portorožu je dobil vesno za najboljšo glavno moško vlogo Roka v filmu Zbudi me režiserja in scenarista Marka Šantića. Jureta Henigmana je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.
7. novembra 2023 je dramski in filmski igralec Janez Hočevar - Rifle prejel nagrado bert za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk. Prireditev je bila v Slovenski kinoteki; ob tej priložnosti so predvajali tudi film po izboru nagrajenca, komično kriminalni celovečerni film Jureta Pervanjeta Do konca in naprej iz leta 1990. To je eden izmed dvajsetih slovenskih filmov, v katerih je Janez Hočevar - Rifle odigral nepozabne vloge. Tako kot tudi v gledališču, pa na radiu. »Jaz sem zaljubljen v radio. Še vedno,« je povedal Staši Grahek. Posneto leta 2010.
Marjan Manček že desetletja ustvarja kot karikaturist, ilustrator in filmski animator. Ilustriral je več kot 200 slikanic, nekatere med njimi so prava slovenska klasika. Nedavno je prejel nagrado Saše Dobrile za življenjsko delo na področju animacije, ki jo podeljuje Društvo slovenskega animiranega filma. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom lahko prisluhnete pogovoru z Marjanom Mančkom, ki je nastal leta 2017, ko je prejel nagrado za življenjsko delo na 12. Slovenskem bienalu ilustracije.
Neveljaven email naslov