Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
756 epizod
756 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Tokratni sogovorniki v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom so arhitekti, ki med drugim poudarjajo, da je med vsemi umetniškimi zvrstmi arhitektura kar najbolj uporabna. Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič so letos prejeli nagrado Prešernovega sklada za pomembnejša dela zadnjih dveh let: športni večnamenski objekt in upravno stavbo Nogometne zveze Slovenije na Brdu pri Kranju, hišo na Golem in prenovo Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Nagrajena dela, ki so jih ustvarili, imajo različna merila in značaj. Kot je komisija zapisala v utemeljitvi, je njihova arhitektura sodobna in moderna, a se kljub temu spoštljivo vključuje v obstoječe okolje. O svojem delu bodo razmišljali arhitekti - Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič; z njimi se je v njihovem delovnem okolju v Ljubljani pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Tone Stojko
Slovensko režiserko Jasno Krajinovič, ki živi in ustvarja v Belgiji, občinstvo pozna po filmu Damjanova soba iz leta 2008, v katerem je portretirala mladostniškega prestopnika in njegovo težavno vključevanje v družbo po prestani kazni v celjskem zavodu za mladoletne. Za film izpred štirih let Poletje z Antonom je režiserka preživela poletje skupaj z dvanajstletnim dečkom v enem od vojaških vadbenih taborov, ki so se konec devetdesetih let prejšnjega stoletja razširili po vsej Rusiji. Že to delo govori o razmahu ekstremizma po svetu. V svojem novem celovečercu Prazna soba in kratkem filmu Moja hči Nora pa je Jasna Krajinovič opozorila na problematiko novačenja mladih muslimanov v Evropi za sveto vojno. Filma sta bila prikazana v okviru 19. Festivala dokumentarnega filma. Na fotografiji je prizor iz filma Prazna soba Jasne Krajinovič.
Mitja Vrhovnik Smrekar je letošnjo nagrado prešernovega sklada prejel za umetniško ustvarjanje zadnjega obdobja na področju glasbe v scenskih umetnostih. Od poznih 80. let minulega stoletja je ustvaril nekaj samostojnih glasbeno-scenskih del, pretežno in z veliko intenzivnostjo pa ustvarja glasbo za gledališče različnih zvrsti in žanrov: od resnih, dramskih in postdramskih komadov, pri katerih uprizoritvah je dolgoletni sodelavec režiserke Mateje Koležnik in režiserjev Janeza Pipana, Ivice Buljana in drugih režiserjev srednje in zrele generacije, do sodelovanj v Lutkovnem gledališču Ljubljana ter soustvarjanja predstav z gledališkimi in sodobnoplesnimi ustvarjalci na zunajinstitucionalni sceni. V zadnjih dveh letih je Mitja Vrhovnik Smrekar ustvaril kar 24 glasbenoscenskih del (kompozicij in aranžmajev). Pogovor z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem o postopikh ustvarjanja in glasbi v gledališču je pripravila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Pisateljica, dramaturginja in kritičarka Mojca Kumerdej je dobila nagrado Prešernovega sklada za zgodovinski roman Kronosova žetev, za roman – kot ugotavlja v utemeljitvi nagrade Matej Bogataj – o vrtincih časa in pogubnih posledicah za posameznika. Toda Kronosova žetev ni pisateljičin prvi veliki met, nasprotno. Že s prvim romanom Krst nad Triglavom je pritegnila bralke in bralce, s pripovednima zbirkama Fragma (2003) in Temna snov (2011) pa je dokazala, da je umetnica po duši, da si upa in da izziv izpelje brezkompromisno in virtuozno. Več o sebi in svojem ustvarjanju je Mojca Kumerdej povedala v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Jože Suhadolnik
Boštjan Gombač, diplomirani klarinetist, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada za skladateljsko in koncertno dejavnost v zadnjih dveh letih. Nagrado je prejel za dva popolnoma različna glasbena projekta; kot skladatelj in izvajalec je nastopil na koncertih z Big bandom naše hiše pod taktirko Lojzeta Krajnčana, ter kot izvajalec del slovenskih skladateljev ob sodelovanju harmonikarja Luke Juharta, v okviru Društva slovenskih skladateljev v ljubljanskem Mestnem muzeju. Boštjan glasbenemu svetu ni znan le kot klarinetist, pač pa kot multiinstrumentalist, ki vse pogosteje posega tudi po eksotičnih instrumentih oddaljenih dežel, je tudi pevec, skladatelj glasbe za gledališče, film in televizijo, ambasador slovenske narodne pesmi in v prvi vrsti odličen improvizator, ki se rad poigrava z različnimi glasbenimi žanri. foto: B. Stepančič http://bigband.rtvslo.si/koncerti/bostjan-gombac-v-linhartovi-dvorani-cd/
Nina Šenk je prejela Nagrado Prešernovega sklada za izstopajoče skladbe zadnjih dveh let, Capriccio za violončelo in godalni orkester, Flux za trobento, rog, harmoniko in godalni orkester ter Quadrum – koncert za štiri tolkalce in simfonični orkester. Pogovor je tekel o njeni posebni afiniteti do pisanja koncertov, virtuozni naravi njene glasbe in o izjemno pomembnem delu skladateljskega procesa, sodelovanju z izvajalci.
Gost oddaje je vsestranski utvarjalec - glasbenik, skladatelj in fotograf Lado Jakša. Po končani srednji glasbeni šoli (igral je klarinet in klavir) je leta 1973 diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V glavnem ustvarja improvizacijsko, eksperimentalno in glasbo v jazzovskem slogu. Deluje kot svobodni umetnik in komponira glasbo za film, gledališče, televizijo, radijske igre. Pogosto svojo koncertno dejavnost zasnuje kot edini nastopajoči na odru, v kombinaciji s sintetičnimi zvoki in svojimi fotografijami. Te so preplet zvočnega in vizualnega, kar je opazno tudi na njegovi pregledni razstavi, ki je na ogled v Mestni galeriji Nova Gorica. O razstavi Resonance časa in o svojem ustvarjanju nasploh se je Lado Jakša pogovarjal z Aleksandro Saško Gruden.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo vsestransko likovno ustvarjalko Ejti Štih. Akademska slikarka je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, specialistični študij pa je opravila pod mentorstvom Krsta Hegedušića v Zagrebu. Pred 35. leti se je preselila v Bolivijo, kjer je ustvarila družino, pa tudi lastno galerijo, ki uspešno soustvarja likovno podobo v Santa Cruzu. Kljub temu ohranja vezi s Slovenijo. V galeriji Kresija v Ljubljani predstavlja svoja dela z naslovom Migracije. V slikah, nastalih spomladi leta 2015, je upodobila izredno težko in bolečo temo migracij in jo naslikala v zanjo sicer neznačilnih temnih barvah, o čemer je spregovorila v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden:
V tokratni oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo Marjana Mančka, prejemnika nagrade za življenjsko delo 12. Slovenskega bienala ilustracije. Razstavo si lahko ogledamo v Cankarjevem domu v Ljubljani. V četrtek zvečer pa so v Galeriji Krka v Novem mestu odprli razstavo njegovi ilustracij Od muhe do slona. Manček je avtor, ki vedno znova očara mlado in strarejše občinstvo s svojimi izvirnimi, hudomušnimi in satiričnimi ilustracijami. stripi in animacijamo. Z risanimi in zivobarvnimi podobami je ilustriral neverjetno veliko knjih ga otroke, med katerimi so najbolj znane Mojca Pokrajculja, Pedenjped, Zlata ribica, peter Klepec, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Zrcalce, Kraljična na zrnu graha. Ustvaril je bogat opus avtorskih slikanic Abecedeževnik, Iz dnevnika čebelice Medke, Bruno se igra in stripov Hribci, Modri medvedek, Cufek, Leo, Pipi Pišče išče. Zanimanje za risbo in ilustracijo je rastlo pravzaprav z njim, je povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
V tokratni oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo Marjana Mančka, prejemnika nagrade za življenjsko delo 12. Slovenskega bienala ilustracije. Razstavo si lahko ogledamo v Cankarjevem domu v Ljubljani. Toda ne le to; v četrtek zvečer se je v Galeriji Krka v Novem mestu odprla razstava njegovih ilustracij Od muhe do slona. Manček je avtor, ki vedno znova očara mlado in starejše občinstvo s svojimi izvirnimi, hudomušnimi in satiričnimi ilustracijami, stripi in tudi animacijami. S svojimi risanimi in z živobarvnimi podobami je ilustriral neverjetno veliko knjig za otroke, med katerimi so najbolj znane Mojca Pokrajculja, Pedenjped, Zlata ribica, Peter Klepec, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Zrcalce, Kraljična na zrnu graha. Ustvaril je bogat opus avtorskih slikanic Abecedeževnik, Iz dnevnika čebelice Medke, Brundo se igra … in stripov Hribci, Modri medvedek, Cufek, Leo, Pipi Pišče išče. Zanimanje za risbo in ilustracijo je rastlo pravzaprav z njim, je povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Na božič je umrl pisatelj, akademik Saša Vuga. Rodil se je leta 1930 v Mostu na Soči, študiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bil je urednik na nacionalni radioteleviziji. Njegovi literarni začetki segajo v prva povojna leta. Prvi roman Veter nima cest je izšel leta 1958. Leta 1978 sta izšli zgodovinski trilogija Erazem Predjamski in tetralogija Krtov kralj. Za roman Opomin k čuječnosti iz leta 1997 je dobil Prešernovo nagrado. Leta 2013 je izšel njegov romaneskni triptih Borodin, 2015 pa roman Sveti Anton Prašičkar. Saša Vuga je bil izjemen stilist, ki je v vseh svojih delih izpričeval izjemno spoštovanje in naklonjenost do slovenskega jezika. Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru s pisateljem Sašo Vugo, ki je nastal ob Prešernovi nagradi leta 1998. Tedaj se je z njim pogovarjal Marjan Kovačevič Beltram in ga najprej vprašal, zakaj ga privlačijo zgodovinske teme in osebnosti.
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom je Jaka Babnik. Do 17. februarja bo v galeriji Photon v Ljubljani na ogled razstava njegovih fotografij, naslovljena Holy Land oziroma Sveta zemlja, v kateri se sprašuje o politični vlogi in vplivu papeža Janeza Pavla II in Rimskokatoliške cerkve na sploh v tranzicijski Vzhodni Evropi. Jaka Babnik je v isti galeriji predstavil že svojo serijo fotografij Jebodrom, znan je tudi po seriji We Are Dogs – Mi smo psi. Ta je izšla tudi v knjižni obliki in sicer pri založbi RostFrei Publishing, ki se ukvarja z izdajanjem fotografskih knjig, Jaka Babnik pa je solastnik založbe. Pogovor vodi Tesa Drev.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo prisluhnili dramskemu in filmskemu igralcu Pavletu Ravnohribu. 19. decembra je namreč dopolnil šestdeset let. Rodil se je v Ljubljani, tu je hodil v šolo in leta 1980 absolviral na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Dolga leta je bil član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, sodeloval pa je tudi z drugimi slovenskimi gledališči. Skoraj gotovo pa živi v zavesti Slovencev kot filmski Prešeren iz televizijske nadaljevanke v režiji Francija Slaka. Prav Prešernu je zato posvečen velik del pogovora, ki ga je s Pavletom Ravnohribom posnela Tadeja Krečič.
Dramski in filmski igralec Vlado Novak je bil odličen že leta 1990 v svoji prvi filmski vlogi kot Karol Gatnik v Umetnem raju Karpa Godine, tako kot mnogokrat prej na gledaliških deskah predvsem mariborskega gledališča (prvo nagrado Borštnikovega srečanja je dobil leta 1985 za vlogo Simona Vebra v Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja), pozneje pa se je zmerom znova potrjeval kot vrhunski karakterni igralec, kateremu gledalke in gledalci verjamemo in si ga tudi zapomnimo. Več o sebi, tudi o svojem otroštvu, pa študiju in oblikovanju vloge, je priljubljeni igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: BoBo
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bo Petra Tanko v studio Radia Slovenija povabila Tanjo Prušnik, likovno umetnico in arhitektko. Tanja Prušnik se je rodila leta 1971 v Celovcu, kjer je obiskovala Zvezno gimnazijo za Slovence. Med leti 1990 in 1999 je na Tehnični univerzi na Dunaju študirala arhitekturo ter se dodatno izobraževala pri različnih umetnikih. Od leta 1999 dalje dela kot samostojna umetnica in arhitektka. Leta 2008 je z umetnico Ino Loitzl začela delo na projektu Den Blick öffnen, ki ga nadaljujeta še danes. Od leta 2014 dalje je članica Društva umetnikov in umetnic Avstrije, Hiša umetnikov Dunaj, od leta 2015 naprej pa še članica Društva umetnikov Koroške, Hiša umetnikov Koroška. Od leta 2016 dalje je tudi članica Zveze društev umetnikov Slovenije. Tanja Prušnik živi in dela na Dunaju. Prav zdaj je v Hiši kulture v Šmartnem na Goriških Brdih njena razstava. Nastala je po polletni rezidenci v Šmartnem, ki jo omogoča mesto Celovec. foto: Marko Lipuš
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom posvečamo nedavno preminulemu umetniku Matjažu Vipotniku, grafičnemu oblikovalcu. Rodil se je leta 1944. S svojimi svežimi oblikovalskimi idejami se je pojavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je vrnil s šolanja v Italiji. Gledališki plakati, scenografije, oblikovanje knjig, celostne podobe, predvsem, kulturnih ustanov so z izvirnim konceptom, likovno dovršenostjo in s subtilnimi družbenimi učinki zaznamovali slovensko grafično oblikovanje temeljno in za vedno; pravzaprav pa vsakogar izmed nas. Pred štirimi leti je Matjaž Vipotnik dobil Prešernovo nagrado za življenjski opus. Takrat se je z njim pogovarjala Vida Curk.
19. novembra dopolnjuje akademik Zorko Simčič, slovenski pisatelj, pesnik in dramatik, petindevetdeset let. Visoki jubilej je umetnik praznoval z objavo nove knjige, stilistično prenovljenim in dopolnjenim dramskim besedilom z naslovom Tako dolgi mesec avgust. Izšel je nedavno pri celjski Mohorjevi družbi. To priča o izjemni vitalnosti in večnem optimizmu ter tudi kreativnosti Zorka Simčiča pri častitljivih letih. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo tako slišali pogovor Tadeje Krečič z jubilantom Zorkom Simčičem, posnet v času prvih let njegovega bivanja v samostojni Sloveniji potem ko je več kot štirideset let preživel v izseljenstvu v Argentini. Tam je, med drugim, napisal roman Človek na obeh straneh stene, za katerega je leta 1993 dobil nagrado Prešernovega sklada, ves čas je pisal in delal za kulturo slovenskih izseljencev, svoje ustvarjanje pa je nadaljeval, seveda, tudi ko se je vrnil v domovino, omenimo vsaj njegov obsežni roman Poslednji deseti bratje. Zorko Simčič torej - prav na petindevetdeseti rojstni dan.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo vsestransko ustvarjalko Eko (Alenko) Vogelnik, ki je letos julija praznovala okroglo obletnico. Umetnica, ki je leta 1971 diplomirala na Fakulteti za arhitekturo pri prof. Marjanu Mušiču, leta 1974 pa še iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je ilustratorka, lutkarica, pisateljica, producentka, režiserka, scenografinja in slikarka. Doslej je ilustrirala več kot štirideset knjig za otroke. Med letoma 1975 in 1980 je sodelovala pri izvedbi serije desetih televizijskih dokumentarnih filmov o umetniškem ustvarjanju. Likovno je opremila kakih petdeset dramskih in plesnih predstav ter dvajset televizijskih oddaj. Od leta 1992 vodi marionetno skupino Kinetikon, ki ji omogoča razvijanje lutkovne likovnosti, režije, animacije in tehnologije. O prepletenosti teh različni področij se je pogovarjala z Aleksandro Saško Gruden.
Oddaja bo tokrat namenjena Petru Semoliču, pesniku, prevajalcu, uredniku in avtorju radijskih iger. Doslej je objavil več kot ducat samostojnih pesniških zbirk, hkrati je vključen v okoli petdeset antologij doma in v tujini. Za svoje delo je Peter Semolič prejel več nagrad. Zadnja med njimi je velenjica-čaša nesmrtnosti. Dobil jo je za vrhunski pesniški opus, ki pomembno zaznamuje novejšo slovensko umetniško literaturo. Kot je povedal v pogovoru z Urbanom Tarmanom v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, je pesem zanj komunikacija. »Če bi ostala v predalu, je brez namena v tem svetu«.
Pred dnevi je Društvo slovenskih režiserjev podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejel jo je dramski igralec Boris Juh, v utemeljitvi nagrade pa med drugim beremo: »V besedi igralec lahko povečamo začetnico tudi zato, ker Boris Juh nikoli ni delal samo zase, za svoj lik oziroma za svojo vlogo, vedno je delal prizor, predstavo, film, prednost je dajal celoti, v kateri svojega ustvarjalnega deleža ni nikdar silil na vrh avtorske piramide, čeprav je tja seveda ves čas sodil.« Boris Juh se je rodil v Celju, ker se je družina veliko selila, se je šolal marsikje. Po končani Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani je najprej devet let nastopal v Slovenskem mladinskem gledališču; od tam je odšel v osrednje slovensko gledališče – SNG Dramo v Ljubljani, kjer je igral do upokojitve in ustvaril množico izrazitih, izjemnih vlog – predvsem etično močnih likov. Boris Juh je veliko igral tudi na filmu in televiziji, neprecenljiv pa je tudi opus, ki ga je ustvaril na našem Radiu. Z Borisom Juhom se je o njegovem življenju in ustvarjanju lani, ob igralčevi 80-letnici, pogovarjala Staša Grahek in ga najprej povprašala, kako je sploh prišlo do tega, da je postal igralec. fotografija Peter Uhan
Neveljaven email naslov