Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
755 epizod
755 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Meta Kušar, pesnica in esejistka, je na 22. Lirikonfestu prejela nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni opus za odrasle. Objavila je šest pesniških zbirk z naslovi Madeira, Svila in lan, Ljubljana, Jaspis, Vrt in Zmaj; nekatere so prevedene v tuje jezike. Leta 2022 je pri Mladinski knjigi izšla antologija njene poezije z naslovom Vse od prej. Pred dvajsetimi leti je Meta Kušar dobila Schwentnerjevo nagrado, leta 2012 Rožančevo za eseje Kaj je politično ali ura ilegale, leta 2015 Veronikino nagrado za pesniško zbirko Vrt. V letu, ko praznuje Meta Kušar sedemdeset let, je prejela torej še velenjico – čašo nesmrtnosti. Tadeja Krečič je pesnico pred odhodom v Velenje obiskala v njeni trnovski hiši.
22. maja 2023 je umrl Tomaž Kržišnik, akademski slikar, oblikovalec, grafik in keramik. Eden njegovih bistvenih ustvarjalnih medijev je bila večplastna in vedno prepoznavna avtorska risba, pa barvite grafike, ilustracije, načrtovanje notranje opreme. V obdobju od leta 1988 do 2008 je poučeval vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 1975 je prejel nagrado Prešernovega sklada za likovno podobo predstavitve Zlata ptica. Bil je dobitnik Groharjeve nagrade in častni meščan v Žireh. V času, ko je bil Tomaž Kržišnik profesor na Akademiji, se je z njim pogovarjala Vida Curk o začetkih njegove likovne poti, pomenu študija v Varšavi, ki ga je zaključil z magisterijem iz knjižne ilustracije in oblikovanja knjige ter o kriterijih, ki jih je upošteval pri svojem umetniškem in oblikovalskem delu.
Preminil je Veno Taufer, slovenski pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog, dramatik in novinar ter urednik oddaj na Radiu Slovenija. Star je bil devetdeset let. Njegov pesniški in kritiški opus je obširen, objavil je petnajst pesniških zbirk in ima eno izmed osrednjih mest v sodobni slovenski književnosti. Prevajal je poezijo iz angleščine in južnih slovanskih jezikov, napisal je dve drami, bil pa je tudi zelo družbeno angažiran in je sodeloval pri gibanju za demokracijo in osamosvojitev Slovenije. Že leta 1986 je ustanovil je mednarodno literarno nagrado Vilenica. Veno Taufer je dobil največje nagrade za svoje ustvarjanje, poleg Prešernove tudi Župančičevo in ob tej priložnosti ga je Tadeja Krečič leta 2016 povabila pred mikrofon.
Tone Kuntner, pesnik, dramski igralec in dolgoletni profesor umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, se je rodil na Tratah v Slovenskih goricah 13. maja 1943. Doslej je objavil več kot dvajset pesniških zbirk, letos jim je dodal novo z naslovom Mati zemlja, izšla je pri celjski Mohorjevi družbi. Toneta Kuntnerja poznamo kot avtorja lirike o zemlji in izgubljeni povezanosti človeka z naravo, pesnika domovinske lirike in tradicionalnih vrednot. Sicer je bil Tone Kuntner igralec Mestnega gledališča ljubljanskega. Odigral je več osrednjih likov v repertoarju, poznamo pa tudi njegove vloge v filmih. Ob okrogli obletnicic: pogovor Marka Golje z umetnikom iz leta 2013.
Tržaški pesnik, pisatelj in urednik Marko Kravos se je rodil v južni Italiji, šolal se je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu, študiral je slavistiko v Ljubljani. Leta 1966 je sodeloval pri ustanovitvi revije Zaliv in jo sourejal do leta 1970. Bil je docent in predavatelj za slovensko književnost na Univerzi v Trstu ter urednik Založništva tržaškega tiska. Bil je tudi tajnik Društva slovenskih pisateljev in predsednik Slovenskega centra PEN. Izdal je več deset pesniških zbirk in knjig za otroke, prejel je nagrado Prešernovega sklada in več italijanskih nagrad. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike, tudi sam prevaja iz hrvaščine, italijanščine in španščine. Ob jubileju Marka Kravosa je razveseljivo, da pesnik še vedno ustvarja – in duhovito komentira svet okrog sebe. Foto: Borut Živulovič / BoBo
Devetindvajsetega aprila je minilo 110 let od rojstva operne pevke Ksenije Vidali, ki se je v desetletjih svoje kariere uveljavila na domačih in tujih odrih. Rodila se je v Škednju pri Trstu, njeno življenje pa so zaznamovali prva svetovna vojna, pomanjkanje in zgodnja ljubezen do petja in opernega gledališča. Najprej je pela v ljubljanski Operi, od tam je odšla v Milano, se spet vrnila v Ljubljano in veliko gostovala. Pozneje se je posvetila pedagoškemu delu. Umrla je leta 2004. Leta 1982 jo je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabil takratni urednik Ciril Stani. Ksenija Vidali je v svojem zapisu obudila spomine na življenjsko pot, umetniško ustvarjanje in pedagoško delo.
Vsestranski filmski ustvarjalec Rado Likon več desetletij plodno in predano deluje kot direktor fotografije, filmski snemalec, producent, montažer in še bi lahko naštevali. Pred dnevi je Rado Likon prejel stanovsko nagrado iris za najboljšo fotografijo v dokumentarnem filmu Temni pokrov sveta. Z umetnikom se je pogovarjal Urban Tarman.
Kipar Drago Tršar se je rodil leta 1927 na Planini pri Rakeku. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu, Karlu Putrihu in Petru Lobodi. Diplomiral je leta 1951. Na ljubljanski akademiji je bil dolga leta profesor za kiparstvo. Velja za odličnega portretista in kiparja abstraktnih oblik. Ustvarjal je v različnih tehnikah, največ v žgani glini in bronu. Razpon njegovih kipov je velik: od drobne plastike do velikih javnih spomenikov. Leta 1990 je Drago Tršar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, bil je tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot poklon nedavno preminulemu umetniku objavljamo odlomke iz pogovora, kli ga je leta 2014 z Dragom Tršarjem pripravila Vida Curk. Foto: Galerija Murska Sobota
Umrl je igralec Andrés Valdés. Rodil se je leta 1936 na Kubi, od tam je odšel kmalu po Castrovem prevzemu oblasti. Pred več kot pol stoletja je prišel v Ljubljano in tu ostal – še prej pa se je v Parizu pri največjih mojstrih izpopolnil v pantomimi, umetnosti, ki je bila v Sloveniji takrat skoraj neznana. Od sredine šestdesetih let je kot predavatelj na igralski akademiji, kot svetovalec za gib v gledališčih in kot učitelj pantomime v svojem lastnem studiu gibalno oblikoval in izpopolnil več generacij slovenskih igralcev. Leta 2010 je za svoje življenjsko delo prejel bršljanov venec Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Leta 2016, ko je dopolnil 80 let, se je z njim pogovarjala Vida Curk. Foto: BoBo
Ob 60-letnici programa Ars ponavljamo prvo izmed oddaj Naši umetniki pred mikrofonom. Premierno smo jo predvajali 4. februarja leta 1980, kar pomeni, da oddajo pripravljamo že dobrih 43 let. Prvi gost je bil Pavel Šivic, skladatelj, pianist, pedagog, kritik in esejist, zborovodja in glasbeni organizator ter tudi sodelavec našega programa.
Gregor Podlogar je novinar Radia Slovenija in njegove oddaje so prepoznavne ne le zaradi njegovega glasu in elokvence; je (med drugim) prevajalec klasičnega indijskega romana Vodnik R. K. Narayana, predvsem pa je pesnik, ki že več kot tri desetletja ustvarja svoj prepoznavni pesniški opus. Podlogar v svoji poeziji lepo združuje refleksijo, meditacijo, čudenje, trenutek, trajanje in osebno v eno, včasih z zvočno sugestivnimi paralelizmi, včasih kot kak minimalist, ki prisega na manj. S pesnikom se ob izidu njegove najnovejše pesniške zbirke Atlas (LUD Šerpa) pogovarja Marko Golja, seveda pa se v kratkem pogovoru dotakneta tudi nekaterih avtorjevih zgodnjih zbirk, tako zbirk Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002) in Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom). Nikar ne zamudite priložnosti, da slišite prepoznaven glas sodobne slovenske poezije.
Nagrado Prešernovega sklada je letos prejel tudi arhitekturni atelje Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Rok Žnidaršič, Jerneja Fisher Knap in Samo Mlakar s sodelavci, za dosežke v preteklih treh letih. In kot je zapisala komisija v obrazložitvi nagrade – »V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, lesena hiša Hribljane ter nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti.« Kot zadnjega izmed pogovorov z letošnjimi Prešernovimi lavreati: intervju Liane Buršič z vodjo arhitekturnega ateljeja Medprostor in po novem tudi glavnim mestnim ljubljanskim urbanistom (nasledil je namreč dolgoletnega podžupana Janeza Koželja) Rokom Žnidaršičem.
Predzadnja oddaja iz niza pogovorov s Prešernovima nagrajencema in z nagrajenci Prešernovega sklada prinaša pogovor Urbana Tarmana z režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, letošnjim prejemnikom nagrade Prešernovega sklada. Nagrado je Matevž Luzar prejel za celovečerni igrani film Orkester, v katerem je prepletel pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra iz svojega domačega kraja, Zagorja ob Savi, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih z blago ironijo spletel v organsko celoto.
Med nagrajenci Prešernovega sklada 2023 je pisatelj Dušan Jelinčič. Nagrado jeprejel za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, v katerem, kot navaja utemeljitev, se pisatelj »dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika«. O nagrajenem romanu oziroma o vsem literarnem opusu se z Dušanom Jelinčičem pogovarja Vlado Motnikar:
V ciklu letošnjih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada bomo danes prisluhnili pogovoru z glasbenikom Dragom Ivanušo. Skladatelj in pianist kot gledališki ustvarjalec deluje že od konca 80. let preteklega stoletja, v 90. je kot skladatelj filmske glasbe dejavno soustvarjal slovenske filme nove generacije slovenskih filmskih umetnikov, napisal je številne samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre ter izpeljal več avtorskih glasbenih in glasbeno-gledaliških projektov. Njegova biografija do danes šteje okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, pri katerih je sodeloval z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji in režiserkami, med njimi so: Dušan Jovanović, Meta Hočevar, Janez Pipan, Barbara Hieng Samobor ter Sebastijan Horvat, s katerim kontinuirano sodelujeta ves čas in je zapisal: ‘Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, eklektična, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino’. Med koreografi in koreografinjami, s katerimi je Ivanuša sodeloval, beremo imena: Iztok Kovač, Simone Sandroni, Sanja Nešković Peršin, Tanja Zgonc, Matjaž Farič in drugi. Zasledimo tudi seznam 23. filmov, ki jih je ustvarjal s ključnimi filmskimi režiserji, kot so Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole, danes pa sodeluje tudi z mlajšo generacijo najvidnejših filmskih ustvarjalcev. Nagrado Prešernovega sklada za leto 2023 je Drago Ivanuša prejel za projekte, ustvarjene med letoma 2019 in 2022, najvidnejši med njimi pa so: Anja Golob in Drago Ivanuša; ideja projekta je združiti poezijo in glasbo na način, ki presega zgolj branje ob glasbi, obravnava glasbo kot poezijo in v poeziji raziskuje njeno melodičnost in ritmičnost. MAGNETIK, ki prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki skozi Ivanuševe kompozicije iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. Glasba za gledališke projekte: ALI – Strah ti poje dušo, po besedilu Reinerja Wernerja Fassbinderja in CEMENT tetralogija po besedilu Heinerja Müllerja, vsi v režiji Sebastijana Horvata ter La Bête Humaine: Drago Ivanuša – solo klavir, kompozicija, ki temelji na filmu Jeana Renoirja, posnetem leta 1938 po romanu La Bête Humaine (Človek zver) Émila Zolaja. Ivanuša izhaja iz postavke, da klavir »zelo natančno in celovito odzvanja družbo«. Več o tem projektu ter svoji umetniški viziji in pogledih na glasbo in gledališče je Drago Ivanuša povedal v pogovoru s Petro Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Pianist Alexander Gadjiev iz Gorice je nagrado Prešernovega sklada prejel za izjemne umetniške dosežke v zadnjih treh letih, in sicer za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov z orkestri na slovenskih in tujih odrih.
Akademski slikar Nikolaj Beer, ki že vrsto let živi v Izlakah, je v svoji podobi posebej zavezan rodnemu Goričkemu – rodil se je leta 1945 v Križevcih. Za njim je skoraj polstoleten opus, v katerem pa se ni oziral na trende. Ekspresivno in mistično upodablja njive, naravo in kdaj ljudi v njej. V slike kdaj vnese še rokopise citatov in aforizmov. Med njegovimi zgledi najdemo na primer Vincenta van Gogha. Beer se je v vlogi mentorja udeležil tudi številnih kolonij pri nas in čez mejo. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam v Kvartirni hiši v Celju in v galeriji Insula v Izoli ter za Izbrana dela 1986–2021 v Mestni hiši v Kranju. V utemeljitvi so poudarili ponovno obujeni genius loci panonske zemlje, pa tudi, da je njegova avtentično izrazna ustvarjalnost daleč presegla lokalno raven. Z umetnikom se pogovarja Žiga Bratoš. FOTO: Lovro Rozina
Eno izmed dveh letošnjih Prešernovih nagrad je prejela Ema Kugler, multidisciplinarna umetnica, ki sta jo za nagrado predlagali tako komisija za uprizoritvene umetnosti kot tudi komisija za avdiovizualne umetnosti. Ema Kugler svoja dela, ki niso vezana le na en medij, ustvarja že štiri desetletja, prejela je že impresivno število nagrad, tudi na pomembnih mednarodnih festivalih, največ pa za svoj celovečerni film Človek s senco izpred štirih let. Med drugim je leta 2008 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2020 pa Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Foto: BoBo
To je zgodba. Zgodba o človeku. Tako o svojem delu pravi Herman Gvardjančič, čeprav figure pri njem skoraj ne najdemo. A o ljudeh in o sebi pripoveduje s podobami, ki izhajajo iz narave. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo. Približa se abstrakciji, a se od nje tudi odmakne, saj, kot pravi sam, z abstrakcijo ne more povedati zgodbe Sorškega polja. Pri tem ne gre za prepoznavnost motiva, temveč za občutja človeka, kar so opazili tudi številni pisci, ki so njegovo krajino označili za psihogram umetnikovih duševnih stanj, kot psihično vizijo, kot prostor, ki ne more razrešiti psihičnih travm, naravo, ki se ne zmeni za človekovo usodo. Prav človek pa bo naravo uničil, je prepričan Gvardjančič, ki se v svojem slikarstvu dotika tudi požarov v Avstraliji in na Krasu. Foto: umetnikov osebni arhiv
Dramski in filmski igralec Janez Starina je imel zanimivo in bogato ustvarjalno pot; doma z Jagnjenice v občini Radeče, se je po burnem življenjskem obdobju vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in nastopal na odrih že kot študent, nato pa bil več let v novogoriškem in celjskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem, igral je v filmih in na televiziji, lani smo ga gledali v nanizanki V imenu ljudstva. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade: bil je debitant leta 1979, pa žlahtni komedijant, prejel je Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Letos bo Janez Starina dopolnil petinsedemdeset let, v Novi Gorici, kjer živi, ga je obiskala Tadeja Krečič.
Neveljaven email naslov