Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
755 epizod
755 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Prvi dobitnik nagrade Ita Rina za življenjsko delo, ki jo je podelilo Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev, je igralec Ivo Barišič, do upokojitve prvak Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Barišičevo poklicno delo je bilo v osnovi posvečeno gledališču, izjemno močan pečat pa je pustil tudi pri filmu. Ob podelitvi nagrade je izšla tudi monografija, pod katero se podpisuje Marcel Štefančič. Iva Barišiča je ob nagradi pred mikrofon povabila Ingrid Kašca Bucik.
Letos mineva 80 let od rojstva pisatelja in nevropsihiatra dr. Jožeta Felca. Bil je izjemno zanimiva in mnogostranska osebnost. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, študiral na ljubljanski medicinski fa ku lte ti in postal nevropsihiater. Več kot 40 let je bil zaposlen v idrijski psihiatrični bolnišnici. Bil pa je tu d i pisatelj in pesnik; objavljal je v M ladih potih, Naši sodobnosti, Idrijskih razgledih in reviji Kaplje - to je tu d i urejal. Napisal je vrsto odm evnih rom anov in zbirk kratke proze, med njim i om enim o samo novele Dom mojega doma, spom insko prozo Živeti življenje in roman Sova v krošnji. Umrl je leta 2010. Z dr. Jožetom Felcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Meta Hočevar je ena najvidnejših slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, kasneje pa se je pričela vedno bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, kasneje kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v ZDA, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori Igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala naše mesto.
Renato Quaglia je pesnik, ki piše v enem najbolj svojevrstnih slovenskih narečij, v rezijanščini. Rodil se je v Solbici v Reziji pred osemdesetimi leti. Študiral je bogoslovje v Vidmu in Veroni, več let je živel in delal kot duhovnik – delavec v severni Italiji in drugod po Evropi, po letu 1969 pa se je odpovedal duhovniškemu poklicu. Na Mednarodnem inštitutu ''Lúmen vítae'' in na univerzi v Louvainu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo. Od začetka 70-ih let se je v domači dolini angažiral pri obujanju gospodarskega, zlasti pa narodnostnega in duhovnega življenja. Napisal je več pesniških zbirk in knjigo esejev z naslovom Rezija: jezik zemlje, jezik kruha. Z Renatom Quaglio se je pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Od četrtka, 27. maja naprej je v foyeru Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici na ogled razstava z naslovom: Nedvomno… Marija Vidau. Na njej bo mogoče videti kostume Marije Vidau, ki je z novogoriškim gledališčem sodelovala vse od leta 1975. Občudovati bo moč njen smisel za kombinacijo različnih, tudi nenavadnih materialov ter posluh za režiserjeve želje in pozornost do zahtev igralcev; zanje mora biti kostum pomoč, ne pa ovira. Marija Vidau je pred dvema letoma prejela nagrado Poldeta Bibiča Združenja dramskih umetnikov Slovenije in takrat jo je pred mikrofon povabila Neva Zajc
20. marca je minilo sto let odkar se je v Ljubljani rodil Primož Ramovš in sicer v družini Frana Ramovša, slovenskega slavista, poznejšega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Primož Ramovš sodi med vodilne ustvarjalce sodobne glasbe. Napisal je dolgo vrsto izključno instrumentalnih del - orkestralnih, koncertantnih za najrazličnejše instrumente, komornih in solističnih. Zanj je značilna zelo impulzivna in kontrastov polna, pri tem pa sveža tonska govorica. Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom ekspresionizma in serialne glasbe. Ramovš je začetnik slovenske glasbene avantgarde. Delal je v knjižnici slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi poučeval. Kot organist je leta redno igral pri bogoslužju v uršulinski in frančiškanski cerkvi ter v ljubljanski stolnici. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Za svoje življenjsko delo je prejel Prešernovo in Kozinovo nagrado, leta 1988 je postal častni član Slovenske filharmonije.
Slovenski pesnik, novinar in filmski kritik Peter Kolšek se je rodil 17. maja leta 1951 v Celju. Umrl je 3. maja 2019. Je avtor osmih pesniških zbirk, zadnje z naslovom Slavospevi, ki jih pojejo vrane iz leta 2017, kritiških in kolumnističnih knjig, med njimi zbirke kolumn Vaserkeber in druge zgodbe, epistoralnega romana Navadna razmerja, ki sta ga napisala skupaj z Brino Švigelj-Mérat, več pesniških antologij, pa dokumentarno esejistične monografije Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk. S Petrom Kolškom se je leta 2011 pogovarjal Marjan Strojan.
Dramska igralka Vesna Slapar je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Prepričljivo nastopa tudi v filmu, na radiu in televiziji in že zelo dolgo sinhronizira risanke za najmlajše. Je dobitnica Severjeve nagrade, pa nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. V pogovoru s Tadejo Krečič razkriva tudi, kako se kot ena izmed igralk Prešernovega gledališča v Kranju sooča s težavami med epidemijo.
Oddajo namenjamo akademskemu slikarju Stojanu Graufu, ki trenutno predstavlja svoja dela v razstavišču Umetnostne galerije Maribor UGM Studio. Naslov razstave je „Zemlja ni človekova last, človek je last zemlje“ in je del spremljevalnega programa EKO 8, mednarodnega trienala umetnosti in okolja, ki se bo v Mariboru začel v drugi polovici maja. V ustvarjanju Stojana Graufa in tudi na tej razstavi je opazna njegova tesna povezanost z naravo. Ta ni le njegova muza ali občasna spremljevalka, temveč organski del ustvarjalnega procesa in neločljiv del risb, slik in instalacij.
Pred dnevi je umrla dramska igralka Ljerka Belak. Po študiju na ljubljanski igralski akademiji je dolgo nastopala v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, pozneje tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem. V naklonjen spomin gledalcev se je zapisala tudi s televizijskimi in filmskimi vlogami. Njena posebna ljubezen pa je bil radio. Bila je voditeljica radijskih oddaj pa tudi senzibilna interpretka literarnih besedil. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo ponovili pogovor, ki ga je leta 2015 - takrat je Ljerka Belak prejela Borštnikov prstan - z igralko posnela Tadeja Krečič. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Slikar in grafik Silvester Plotajs Sicoe je leta 1988 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij slikarstva in grafike. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Plotajs je figuralik in kolorist. Navdušen nad nemškim ekspresionizmom ostaja zavezan štafelajski sliki. Vsebinsko upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Piše tudi pesmi in kratka poetična besedila. Zanj bi lahko rekli, da umetnost vidno živi, kot malokateri slovenski umetnik. O svojem delu in življenju pa je več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Nedavno je umrla fotografinja Zora Plešnar, ena najpomembnejših slovenskih fotografinj prejšnjega stoletja. Avtorica, po poklicu pedagoginja in vseskozi članica Fotokluba Maribor, je sodelovala na več kot 700 skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu ter prejela 135 nagrad in pohval. Sodila je med predstavnice tako imenovane črne fotografije na Slovenskem; ustvarjala je po večini v črno-beli fotografski tehniki. Prav zdaj si je v Pilonovi galeriji v Ajdovščini mogoče ogledati obsežnejši izbor njenih del. Razstava bo odprta do 2. maja. Zora Plešnar je leta 2015 svoje delo in življenje predstavila v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Violinistka Lana Trotovšek je mlajša slovenska vrhunska glasbena poustvarjalka iz Ljubljane. Že od leta 2005 let živi in uspešno dela v Londonu, koncertira v Združenem kraljestvu, po Evropi in širše po svetu. Je zmagovalka mednarodnih tekmovanj in prejemnica številnih nagrad. (Iz violine je diplomirala na ljubljanski Akademiji za glasbo, študij je nadaljevala na Univerzi za glasbo Mozarteum v Salzburgu, na Kraljevem kolidžu za glasbo in na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity L'aban v Londonu, kjer je že vrsto let profesorica violine.) V duih s klavirjem in v klavirskem Triu Greenwich ter drugih zasedbah nastopa v uglednih koncertnih dvoranah. Kot solistka koncertira z uveljavljenimi evropskimi orkestri. Februarja letos je prejela nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke zadnjih treh let. Glasbena urednica Tjaša Krajnc se je z violinistko Lano Trotovšek pogovarjala o njenem umetniškem delu in nagrajenih glasbenih dosežkih. Foto: Alenka Slavinec
Dr. Brane Senegačnik s sugestivno pesniško govorico, izrazito ritmično in muzikalno, razpira temeljna bivanjska vprašanja, tako da se hkrati vrača tudi k samim izvorom poezije. Pesniška zbirka Pogovori z nikomer, za katero je Senegačnik prejel nagrado Prešernovega sklada, je po mnenju dr. Matije Ogrina vrh njegovega dosedanjega ustvarjanja: je vrhunski glas čiste lirske poezije, ki je hkrati modernistična, impresivna, izpovedna in bivanjska. Z Branetom Senegačnikom tokrat predvsem o liriki in tišini, ki se v njegovi poeziji razrašča v ontološko razsežnost v pogovoru s Tino Kozin.
Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu, je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je poleg Mladinskega sodelovalo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave niso izziv, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiero. Tomi Janežič, gledališki režiser in pedagog, tudi v sedanjih neprijaznih razmerah išče možnosti za prenovo gledališča. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Med letošnjimi prejemniki nagrade Prešernovega sklada je tudi Matjaž Ivanišin, ki se je do zdaj posvečal predvsem dokumentarni filmski obliki. Njegovi filmi Karpopotnik, Playing Men in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba kot tudi njegov prvi celovečerni igrani film Oroslan so bili nagrajeni tako na Slovenskem filmskem festivalu kot mednarodno. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se je z njim pogovarjala Tesa Drev Juh.
Oznaka umetnik črnine nakazuje, da je Sandi Červek najbolj prepoznaven po svojih osupljivih črnih slikah, ki se izmikajo pogledu - odboj svetlobe s slik se namreč spreminja z gledalčevo pozicijo. Te slike ponazarjajo način, kako razum gleda neskončnost ter zrcalijo brezmejno in nevidno v zamejenem in vidnem, sta le dve izmed številnih misli piscev o slikah, ki jih je umetnik začel ustvarjati konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. A nagrado Prešernovega sklada prejme za razstavo 1+1=11 v Galeriji mesta Ptuj, ki je prikazala, da je razpon njegovega ustvarjanja širši od zgolj črnih slik, saj se Sandi Červek neredko humorno dotika tudi vsakdanjega življenja. Foto: MRTV SLO/ Miloš Ojdanić
Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je tudi ekipa treh arhitektov: to so Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc. Nagrado so prejeli za dva projekta: Materinski dom v Ljubljani in Poslovno zgradbo podjetja TEM Čatež, tovarne stikal in vtičnic. Kot med drugim piše v utemeljitvi, z objektom, ki je zasnovan kot razširitev poslovno-proizvodne cone, avtorjem uspe ohraniti veliko spoštovanja do krajevnega okolja. Na drugi strani pa je materinski dom, ki je prejel že Plečnikovo nagrado 2017, mogoče označiti za sproščeno in optimistično arhitekturno stvaritev, ki dopusti življenju, da stopi v ospredje. V biroju Jereb in Budja arhitekti so osredotočeni tako na podrobnosti kot na širšo skupnost, družbo, kajti arhitektura je zanje družbena odgovornost, kot sami pravijo. Nagrajence je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš
Feri Lainšček, avtor okoli tridesetih romanov, desetine pesniških zbirk ter številnih mladinskih knjig in radijskih iger, je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel pri 61 letih. V svojih delih najpogosteje pripoveduje o življenju preprostih ljudi, lirično upodablja njihove ljubezni in hrepenenja ter išče arhetipske značilnosti panonskega sveta. Romani Ki jo je megla prinesla, Petelinji zajtrk, Namesto koga roža cveti, Ločil bom peno od valov, Muriša in drugi, vse do pred nekaj meseci izdanega Kurjega pastirja, so našli pot do različnih bralcev, šest izmed njih tudi s pomočjo filmske priredbe. Svojo literarno pot razgrninja v pogovoru z Vladom Motnikarjem.
V mnogim neopazni baročni palači v stari Ljubljani ima atelje akademik Marko Mušič. Ogromni pulti, strop, za katerega se zdi, da je nad njim le še streha, kopica maket in pole papirja. To je tudi pri 80. letih življenje enega najplodovitejših arhitektov na Balkanu. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo se bo še naprej zavzemal za pravo mesto arhitekture v družbi. V Jugoslaviji je ustvarjal veliko modernistično arhitekturo, se po osamosvojitvi posvetil sakralnim obeležjem, ljubljanskim Žalam in spominskemu parku Teharje. Veliko priznanje za svoja dela je Mušič doživel z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v Muzeju sodobne umetnosti MoMA v New Yorku pred dvema letoma. Nedokončanje njegovega projekta za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pripisuje »jalovosti« slovenske države. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Žiga Živulovič jr./BOBO
Neveljaven email naslov