Slovenski rokometaši niso mogli na težji način prebiti uroka velikih tekmovanj. Tudi tuji kolegi niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo s Slovenijo v prvem polčasu in večjem delu drugega. Kje je moč in odločnost, ki bi jih morala krasiti v tekmi za medaljo na svetovnem prvenstvu. Mene sta razkajfala še španska sodnika z nekaj čudnimi odločitvami, da je bila mera polna, pa je velik zaostanek obetal vse kaj drugega kot končno nepopisno veselje. A dogaja se, da se zgodi klik. O njem slovenski reprezentanti in selektor:

“Ta klik, res zanimivo vprašanje, poglejte imeli smo 8 golov zaostanka … jaz sem si rekel, da če smo lahko v skupini proti Tuniziji naredili tak čudež, zakaj ne bi še enkrat.”

“Mi na klopi se nismo smeli predati in to je najpomembnejša stvar, ker se mi na klopi nismo predali in smo lahko to energijo prenesli na igralce.”

“Mislim, da so bili trenutki na tej tekmi, ko smo le mi in naš štab verjeli, da lahko tekmo obrnemo.”

Po tem kliku je bilo na igrišču le eno moštvo.  Hrvati so samo stali, tekmec je igral počasen posnetek , Slovenija pa neustavljivo skočila proti zmagi. Nisem pogledal proti tribuni, kjer je pred tem zadržano sedel premier.  Tja se ne gleda v tistih trenutkih. Gleda se na igrišče in se kriči, se tudi joče. In se smeji.

Poslušajte še filmski preobrat na tekmi: Obup, glasni navijačici in solze Iva Milovanoviča.

Pregled dogajanja takoj po zmagi: “Naj se veseli cela Slovenija!”