Trener Džjangsuja Memi Bečirović se je vrnil na Kitajsko, kjer se po umiritvi epidemije koronavirusa klubi že pripravljajo na nadaljevanje košarkarske sezone

Slovenski športniki in trenerji si služijo svoj kruh na različnih koncih sveta. V teh tednih je po večini športno zatišje. Prvi športniki, ki se pripravljajo na nadaljevanje tekmovanj, pa so Kitajci. Tam se stanje glede virusa umirja. “Ni bilo lahko priti na Kitajsko, a niti ni bilo težko. Letališče v Šanghaju je kot velik laboratorij, ne veš, kdo je policaj, kdo zdravstveno osebje in kdo je carina. Za vse tujce je obvezna 14-dnevna karantena. Najprej greš v hotel, v katerem je vse pripravljeno. Spremljajo te v sobi, iz katere ne smeš. Merijo ti vročino, naslednji dan so nas testirali in ko sva z ženo dobila negativne izide, so nama dovolili, da sva šla v samoizolacijo v svoje stanovanje, kjer sva zdaj.”

Življenje na Kitajskem je zdaj drugačno. Ko imaš potrdilo, da si negativen na koronavirus, stanovanja, če prihajaš iz tujine, ne smeš zapustiti dva tedna. Smeti odložiš pred hišo, hrano naročiš, vse, kar potrebuješ, ti prinesejo pred vrata. Dva tedna ne smeš hoditi zunaj.

“Res so disciplinirani, zato so tako uspešni v izbijanju tega virusa. Po dveh tednih dobiš kodo na telefon, s katero ti potrjujejo, da si opravil test in da je bilo vse v redu in takrat se lahko normalno sprehajaš zunaj. Lahko greš v trgovino, uporabljaš javni prevoz. Moramo pa si dvakrat na dan meriti temperaturo in to pošiljamo zdravstveni službi, ki ugotavlja, ali je treba ukrepati.” – Memi Bečirović

“Zdaj smo mi (Evropejci) v položaju, v katerem so bili oni (Kitajci) pred kakšnim mesecem ali dvema pri nas (v Evropi). Bojijo se, obračajo se od tebe. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da so odšli iz dvigala, v katerem sem bil jaz,” razlaga nekdanji slovenski selektor o kitajskem vsakdanu te dni.

“S kodo, ki jo dobiš na telefon se identificiraš, da si opravil karanteno. To kodo imajo vsi, tako Kitajci kot tujci, vsi, ki so opravili karanteno. Ko prideš v blokovsko naselje, ti kodo odčita vratar, da lahko vstopiš.”

Kitajci so že prej nosili maske, ne samo zaradi onesnaženja, tu je že kultura taka. Do pred enega tedna je bila nošnja mask v javnosti obvezna, zdaj so določeni že brez mask. “Trgovska središča so že polna, kinodvorane so že odprte.”

“Tu je malo večji strah glede tega, kaj priporoča vlada oz. ministrstvo. Kitajci so bili res pridni in ostali doma z družinami. Po dveh, treh tednih so začeli potovati na svoja delovna mesta.”

To, da se stvar na Kitajskem umirja, celoten svet navdaja z optimizmom: “Oni so se izvleki iz najhujšega po nekaj mesecih. To naj bi bilo pozitivno vodilo tudi za Evropo in preostali svet. Moramo biti samo pozitivni. Primer Kitajske je, da se bolezen da premagati in se vrniti v normalno življenje.”