Prihodnji teden bo (že) spet maraton, po jesenskih gozdovih že tečejo novopečeni strokovnjaki za promacijo, regeneracijo, laktatni prag in podobno. Mesto bo za dva dneva obstalo za vse – za tiste, ki tečejo, in tiste, ki imajo dva dneva hišnega pripora in slabo vest. Če ne tečete vsaj polmaratona, če ne trenirate triatlona, če nimate aplikacije, ki prek Twitterja vsem sporoči, da ste odtekli 7,3 km ob štirih zjutraj, pa da morate ob petih vnesti beljakovine in ogljikove hidrate, se verjetno počutite kot bednica, ki mora jutri za kazen umreti. Ali smo vse skupaj vzeli malo preresno? Je popoldansko ležanje na kavču postalo osmi smrtni greh? Si sploh še kdo upa priznati, da se samo sprehaja, ne da bi si ob tem meril pulz, ali da ne počne ničesar? Kako obvladujete pritiske “rekreacionizma”, ki jih širimo mediji in družbena omrežja?

Kako shajate s pritiski rekreacionistov z družbenih omrežij in medijev?

Prihodnji teden bo (že) spet maraton, po jesenskih gozdovih že tečejo novopečeni strokovnjaki za promacijo, regeneracijo, laktatni prag in podobno. Mesto bo za dva dneva obstalo za vse – za tiste, ki tečejo, in tiste, ki imajo dva dneva hišnega pripora in slabo vest. Če ne tečete vsaj polmaratona, če ne trenirate triatlona, če nimate aplikacije, ki prek Twitterja vsem sporoči, da ste odtekli 7,3 km ob štirih zjutraj, pa da morate ob petih vnesti beljakovine in ogljikove hidrate, se verjetno počutite kot bednica, ki mora jutri za kazen umreti. Ali smo vse skupaj vzeli malo preresno? Je popoldansko ležanje na kavču postalo osmi smrtni greh? Si sploh še kdo upa priznati, da se samo sprehaja, ne da bi si ob tem meril pulz, ali da ne počne ničesar? Kako obvladujete pritiske “rekreacionizma”, ki jih širimo mediji in družbena omrežja?