Med ljudmi in hišami so od nekdaj obstajale čisto posebne in zelo tesne vezi. Za takšno vez so si ljudje izmislili čisto posebno ime – DOM.  Vsaka hiša je dom oziroma domovanje nekoga ali več njih. Dom je tako pomemben, da je na seznamih svetovne kulturne dediščine kot eden temeljnih pojmov.  In na enega takšnih seznamov je na začetku meseca prišla tudi Nježna hiša.  Gre za hišo, ki je desetletja izginjala v grmovju na sredi zaselka Jevšček. To je zaselek krajevne skupnosti Livek in kobariške občine.
Kot se hišam rado zgodi, ko jo zapusti še zadnja stanovalka ali stanovalec, začne propadati. Človeku se kaže kot hiša, ki žaluje in se zaradi tega vse hitreje pogreza sama vase. Pogosto se pogrezne do kraja. Včasih se pa ne. Pade v oči ljudem, ki jim ni vseeno za stare hiše, ki med ruševinami prepoznajo arhitekturni biser in znajo pritisniti na prave tipke, da preskrbijo vse potrebno za njihovo prenovo.

Med drugim izbrskajo tudi zanimive zgodbe povezane s tako hišo. In prav to se je zgodilo Nježni hiši sredi Jevščka. Gre za hišo, ki ima žensko ime, kar je za te kraje nenavadno, a hiša je imela iz roda v rod močne ženske, ki so bile gospodarice in najtrdnejši steber tako hiše kot družine. Takšna je bila tudi njena zadnja lastnica Jožefa Zabreščak, rekli so ji tudi Pepa Nježna. Ljubila je samo enkrat, a žal ji je prve svetovna vojna že nekaj mesecev po poroki vzela moža. Umrl je nekje v daljni Galiciji. Pepa je žalovala do konca svojih dni, kar je navzven kazala tako, da je bila vedno oblečena v črno.

V hiši ni živela sama, občasno je pri sebi imeli kakšnega od številnih nečakov, sicer pa je bila njena hiša vedno odprta z vaške otročaje, ki so se radi zatekli k njih, v njeno črno kuhinjo v kateri je vedno ogrel ogenj. Zato so tudi rekli, da se je iz te hiše vedno kadilo.  Z dimom so povezana tudi posebna vrata, ki so bila prerezana na dvoje.  Običajno je bila odprta zgornja polovica, da se je dim odvajal iz hiše. Pepa Nježna je v črni kuhinji sedela na pletenem stolu obkrožena z otročaji in jim pripovedovala zgodovinske zgodbe. Ni pripovedovala pravljic ampak zgodovinska dejstva, saj je bila zelo izobražena in razgledana ženska.

Ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja umrla, je hiša začela propadati. V minulih dveh letih pa so jo prenovili in sicer v okviru čezmejnega kulturnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo in jo uvrstili v Zborzbirk, kar je ustanova, ki združuje kulturno dediščino območja od Alp do krasa. Danes hiša spet živi, prav tako pa tudi zgodbe o njej.